SPRAVA
SPOŠTOVANI AKADEMIKI !
Pregovor pravi, da je pot v pekel lahko tlakovana tudi z dobrimi nameni.
Če ste s ponujeno SPRAVO imeli v mislih dobre namene, vam sporočam, da ste zanesljivo vgradili še en tlakovec več v pot, po kateri hodijo hujskači in razdiralci našega naroda.
Združujete nezdružljivo in ločujete neločljivo.
Besedilo sprave sloni na predpostavki državljanske vojne in revolucije.
Državljanske vojne pri nas ni bilo. Duh revolucije pa nosi vsak upor. Tako je bilo v kmečkem puntu in tudi partizani so se borili za boljšo družbeno ureditev..
Obsojate revolucionarno nasilje in legalizirate odpor proti takemu nasilju. Prav, Se strinjam. Vsako nasilje je treba zatreti. Vendar ne z orožjem, ki so ga prejeli od okupatorja. »Vse je bilo dovoljeno, dokler Slovenec ni ustrelil prvega naboja proti bratu Slovencu z orožjem okupatorja«. (S,H )
Ta stavek pove vse. Učeni gospodje povejte mi, kako naj ločim borca proti revolucionarnemu nasilju od borca-sodelavca okupatorja? Nista ločljiva, ker sta eno. Povejte mi, kdaj ima domobranec - sodelavec okupatorja pravico dvigniti orožje proti sobratu partizanu, zato ker se je slednji prelevil v revolucionarnega nasilneža? Saj niso bili kameleoni.
Tisti, ki jim vi dajete pravico, da se uprejo revolucionarnemu nasilju so bili okupatorjevi sodelavci. Več kakor sodelavci. Bili so v sestavu oboroženih sil okupatorja. Celo ustanovitev in njihovo organizacijo je podpisal okupacijski general. Še slovenskega imena niso nosili. Vi to dobro veste, pa ne vem zakaj ste se podpisali pod to »spravo«, ki ima vse znake kapitulacije. Če priznate vaškim stražam in domobrancem
pravico do upora proti revolucionarnemu nasilju, avtomatično priznate to pravico tudi okupatorjem, saj so bile veške straže in domobranci v sestavi okupatorjeve vojske. Tedaj pa pridemo do absurda brez primere. Okupatorji postanejo sodelavci slovenskih protirevolucionarjev? Bom še bolj natančen: Pravico do obrambe pred nasiljem ste dali tistim, ki so se združili z največjimi nasilneži vseh časov. Večjega nasilništva si ne morem predstavljati, kakor je bila okupacija, razkosanje in obsodba na smrt vsega slovenskega življa. Ves svet se je uprl tej pošastni morilski drhali, ki je za ubijanje soljudi zgradila celo tovarne smrti. Le peščica posameznikov se je pridružila tem ubijalskim človeškim stvorom.
Partizanski boj na Primorskem, onkraj Rapalske meje, v Italiji se je začel z revolucijo, brez sprenevedanja, odkrito in jasno. Mi nismo bili okupirani, če komu to še ni jasno?! Mi smo se revolucionarno uprli fašizmu v lastni državi. Z oboroženim bojem smo zasedli svoje slovensko ozemlje in se priključili matični domovini. Ta pravica je priznana organizaciji TIGR, zakaj bi jo kratili partizanom? Boj proti okupatorju se je na Primorskem začel šele septembra 1943, ko je Italija razpadla. Zato, spoštovani akademiki, ne ponujajte te postane meneštre o državljanski vojni nam Primorcem, ker je bila skuhana le v ljubljanski pokrajini.
Krivdo za medsebojne spopade med vojno ste porazdelili na obe strani.
Izenačili ste napadenega z napadalcem. Slovenci vojne nismo začeli.
Začel jo je okupator in tisti, ki so se mu pridružili
Obsojate nasilje le na partizanski strani. Pozabili pa ste povedati, koliko strašnega nasilja je povzročila ti. protirevolucionarna stran. Ovaduštvo in izdajstvo je bilo njihova vrlina.
Obsojate komunistično partijo, ker naj bi zlorabila NOB za prevzem oblasti in uvedbo diktature po vojni. Ali ste se istočasno vprašali koliko komunistov je dalo svoja življenja, ker so med prvimi jurišali na sovražne bunkerje, t udi tiste zasedene z domobranci? Ali so se vaški stražarji in domobranci upirali le komunistom'?
Pravite, da je na začetku sprava živela le med poraženci v tujini.? Med poraženci v tujini je živela želja po revanšizmu in obsodbi NOB, saj so se sami imenovali »poraženi zmagovalci«. Doma pa je potekala »sprava« v živo, na osebni ravni. To je resnica, če je komu všeč ali ne.
Spoštovani! Če želimo le formalno institucionalno, ker želimo to spravno poglavje zaključiti, je besedilo zelo kratko. in preprosto, vsakomur razumljivo, brez opredeljevanja, brez obtoževanja, brez ideoloških vsebin:
PS:
In, da ne pozabim. Danes, 19. marca, pred 100 leti so italijanski naci -fašisti v Strunjanu streljali na otroke. Ubili so dva, pet je bilo ranjenih, trije od teh trajni invalidi. Streljali so z brzostrelkami kar z vlaka, ki je takrat vozil po ozkotirni železnici Trst – Poreč. Otroci so se igrali blizu železniške proge.
Dvajset let pozneje, aprila 1941 so si te italijanske kraljevo-fašistične horde spomnile, da jim pripada še en kos slovenskega ozemlja.. Prestopili so mednarodno priznano Rapalsko mejo in preplavili Ljubljano ter zajeten kos Slovenije. Že na začetku se jim je pridružila peščica slovenskih »protirevolucionarjev«, kakor jih vi imenujete. Uradno pa julija 1942 z ustanovitvijo MVAC. In sedaj tej peščici odpadnikov dajete pravico da se je uprla »komunističnemu revolucionarnemu nasilju« ?
(beri partizanskemu). Sprašujem vas, ali ta »pravica do upora« zajema tudi pravico do pošiljanja ljudi na Rab, Gonars in druga taborišča, na streljanje talcev, na požiganje celih vasi in druga mučenja, ki jih je ta peščica odpadnikov izvajala nad lastnim narodom v družbi in pod vodstvom okupatorja?
Dajte no, spoštovani gospodje akademiki, bodimo resni!
Z dobrimi željami vas lepo pozdravljam.
19. marca 2021.
Andrej BOLČINA
Dolenje Brdo 4, 4223 POLJANE
Pregovor pravi, da je pot v pekel lahko tlakovana tudi z dobrimi nameni.
Če ste s ponujeno SPRAVO imeli v mislih dobre namene, vam sporočam, da ste zanesljivo vgradili še en tlakovec več v pot, po kateri hodijo hujskači in razdiralci našega naroda.
Združujete nezdružljivo in ločujete neločljivo.
Besedilo sprave sloni na predpostavki državljanske vojne in revolucije.
Državljanske vojne pri nas ni bilo. Duh revolucije pa nosi vsak upor. Tako je bilo v kmečkem puntu in tudi partizani so se borili za boljšo družbeno ureditev..
Obsojate revolucionarno nasilje in legalizirate odpor proti takemu nasilju. Prav, Se strinjam. Vsako nasilje je treba zatreti. Vendar ne z orožjem, ki so ga prejeli od okupatorja. »Vse je bilo dovoljeno, dokler Slovenec ni ustrelil prvega naboja proti bratu Slovencu z orožjem okupatorja«. (S,H )
Ta stavek pove vse. Učeni gospodje povejte mi, kako naj ločim borca proti revolucionarnemu nasilju od borca-sodelavca okupatorja? Nista ločljiva, ker sta eno. Povejte mi, kdaj ima domobranec - sodelavec okupatorja pravico dvigniti orožje proti sobratu partizanu, zato ker se je slednji prelevil v revolucionarnega nasilneža? Saj niso bili kameleoni.
Tisti, ki jim vi dajete pravico, da se uprejo revolucionarnemu nasilju so bili okupatorjevi sodelavci. Več kakor sodelavci. Bili so v sestavu oboroženih sil okupatorja. Celo ustanovitev in njihovo organizacijo je podpisal okupacijski general. Še slovenskega imena niso nosili. Vi to dobro veste, pa ne vem zakaj ste se podpisali pod to »spravo«, ki ima vse znake kapitulacije. Če priznate vaškim stražam in domobrancem
pravico do upora proti revolucionarnemu nasilju, avtomatično priznate to pravico tudi okupatorjem, saj so bile veške straže in domobranci v sestavi okupatorjeve vojske. Tedaj pa pridemo do absurda brez primere. Okupatorji postanejo sodelavci slovenskih protirevolucionarjev? Bom še bolj natančen: Pravico do obrambe pred nasiljem ste dali tistim, ki so se združili z največjimi nasilneži vseh časov. Večjega nasilništva si ne morem predstavljati, kakor je bila okupacija, razkosanje in obsodba na smrt vsega slovenskega življa. Ves svet se je uprl tej pošastni morilski drhali, ki je za ubijanje soljudi zgradila celo tovarne smrti. Le peščica posameznikov se je pridružila tem ubijalskim človeškim stvorom.
Partizanski boj na Primorskem, onkraj Rapalske meje, v Italiji se je začel z revolucijo, brez sprenevedanja, odkrito in jasno. Mi nismo bili okupirani, če komu to še ni jasno?! Mi smo se revolucionarno uprli fašizmu v lastni državi. Z oboroženim bojem smo zasedli svoje slovensko ozemlje in se priključili matični domovini. Ta pravica je priznana organizaciji TIGR, zakaj bi jo kratili partizanom? Boj proti okupatorju se je na Primorskem začel šele septembra 1943, ko je Italija razpadla. Zato, spoštovani akademiki, ne ponujajte te postane meneštre o državljanski vojni nam Primorcem, ker je bila skuhana le v ljubljanski pokrajini.
Krivdo za medsebojne spopade med vojno ste porazdelili na obe strani.
Izenačili ste napadenega z napadalcem. Slovenci vojne nismo začeli.
Začel jo je okupator in tisti, ki so se mu pridružili
Obsojate nasilje le na partizanski strani. Pozabili pa ste povedati, koliko strašnega nasilja je povzročila ti. protirevolucionarna stran. Ovaduštvo in izdajstvo je bilo njihova vrlina.
Obsojate komunistično partijo, ker naj bi zlorabila NOB za prevzem oblasti in uvedbo diktature po vojni. Ali ste se istočasno vprašali koliko komunistov je dalo svoja življenja, ker so med prvimi jurišali na sovražne bunkerje, t udi tiste zasedene z domobranci? Ali so se vaški stražarji in domobranci upirali le komunistom'?
Pravite, da je na začetku sprava živela le med poraženci v tujini.? Med poraženci v tujini je živela želja po revanšizmu in obsodbi NOB, saj so se sami imenovali »poraženi zmagovalci«. Doma pa je potekala »sprava« v živo, na osebni ravni. To je resnica, če je komu všeč ali ne.
Spoštovani! Če želimo le formalno institucionalno, ker želimo to spravno poglavje zaključiti, je besedilo zelo kratko. in preprosto, vsakomur razumljivo, brez opredeljevanja, brez obtoževanja, brez ideoloških vsebin:
- Oborožena kolaboracija z okupatorji v letih 1941-1945 je bila zavržno in zločinsko dejanje.
- Narodno osvobodilni boj zoper okupatorje je bil navdihujoče dejanje in je eden od temeljev naše državnosti.
- Zunaj sodni poboji po končanih vojnih spopadih, so zavržno dejanje in zločin, ki ga je treba obžalovat
PS:
In, da ne pozabim. Danes, 19. marca, pred 100 leti so italijanski naci -fašisti v Strunjanu streljali na otroke. Ubili so dva, pet je bilo ranjenih, trije od teh trajni invalidi. Streljali so z brzostrelkami kar z vlaka, ki je takrat vozil po ozkotirni železnici Trst – Poreč. Otroci so se igrali blizu železniške proge.
Dvajset let pozneje, aprila 1941 so si te italijanske kraljevo-fašistične horde spomnile, da jim pripada še en kos slovenskega ozemlja.. Prestopili so mednarodno priznano Rapalsko mejo in preplavili Ljubljano ter zajeten kos Slovenije. Že na začetku se jim je pridružila peščica slovenskih »protirevolucionarjev«, kakor jih vi imenujete. Uradno pa julija 1942 z ustanovitvijo MVAC. In sedaj tej peščici odpadnikov dajete pravico da se je uprla »komunističnemu revolucionarnemu nasilju« ?
(beri partizanskemu). Sprašujem vas, ali ta »pravica do upora« zajema tudi pravico do pošiljanja ljudi na Rab, Gonars in druga taborišča, na streljanje talcev, na požiganje celih vasi in druga mučenja, ki jih je ta peščica odpadnikov izvajala nad lastnim narodom v družbi in pod vodstvom okupatorja?
Dajte no, spoštovani gospodje akademiki, bodimo resni!
Z dobrimi željami vas lepo pozdravljam.
19. marca 2021.
Andrej BOLČINA
Dolenje Brdo 4, 4223 POLJANE
ZAPUSTIL NAS JE STANE PEČAR
Zapustil nas je Stane Pečar, mladinski aktivist, partizan in taboriščnik, eden prvih članov borčevske organizacije, neutrudni zbiralec zgodovinskega gradiva o NOB na širšem škofjeloškem območju, dobitnik številnih priznanj in odlikovanj. Rojen je bil 11. februarja 1928 na Vrhniki v delavski družini kot tretji od desetih otrok. V mladinsko organizacijo OF se je vključil leta 1942 na gimnaziji v Ljubljani, v SKOJ pa je bil vključen maja 1943. S pomočjo treh mladincev iz okolice je v eni svojih odmevnejših akcij pozimi leta 1943/44 vlomil v nemško skladišče orožja in drugega vojaškega materiala v prostorih vrhniške mežnarije. Zasegli so nekaj orožja in streliva ter druge vojaške opreme, ker pa so bili izdani, so jih Nemci na domovih aretirali, odgnali na zaslišanje in pretepli ter jih nagnali domov. Septembra 1944 se je Stane pridružil partizanom. Oborožen s kratko puško italijanko se je priključil Ljubljanski brigadi. Še isti mesec so ga domobranci zaradi izdaje zajeli na Notranjskem v skupini približno dvajsetih ujetnikov in jih izročili Nemcem. Do konca vojne je preživel v zaporih in taboriščih. Po vrnitvi iz vojske jeseni 1948 se je vrnil domov na Vrhniko in bil takoj izvoljen za predsednika mladinske organizacije kvarta Vas, kmalu pa še za predsednika mladinske organizacije občine Vrhnika in postal član Okrajnega komiteja mladine in inštruktor tega organa. V Škofjo Loko je bil službeno premeščen leta 1954, kjer je pustil neizbrisljiv pečat pri delovanju naše organizacije. Takoj po prihodu je za otroke padlih borcev in žrtev okupatorjevega nasilja organiziral tritedensko kolonijo v Rovinju. V muzeju je vodil petčlansko ekipo, ki je v 18 dneh prečesala območje desnega porečja Sore od Žirov do Medvod. Rezultat napornega dela je bilo obsežno Gradivo za topografijo NOB, ki še danes predstavlja pomemben vir informacij za raziskovalce. Leta 1958 se je zaposlil kot pravnik na Občini Škofja Loka in do upokojitve vodil oddelek za notranje zadeve. Z raziskovanjem zgodovine NOB se je poslej ukvarjal ljubiteljsko. Vztrajno, dosledno in sistematično je zbiral in urejal podatke o domobranstvu na Škofjeloškem in o 50 talcih, pobitih za Kamnitnikom. Svoje izsledke je objavljal v Loških razgledih, revijah in časopisih. Organiziral je popis vseh spomenikov na območju takratne občine in pisanje življenjepisov padlih borcev in žrtev okupatorja. Objavil je raziskavo o 340 objektih, ki so jih okupator in njegovi pomočniki uničili na Loškem, sodeloval pri nastajanju knjige Škofjeloško okrožje avtorja Ivana Križnarja in knjige Pomniki NOB na Škofjeloškem. Zbiral je gradivo o padlih italijanskih partizanih, pripadnikih brigade Antonio Gramsci partizanske udarne divizije Garibaldi Natisone, ki so se marca 1945, v času zadnje nemške ofenzive, borili na širšem območju Poljanske in Selške doline. Večkrat je bil izvoljen v upravni odbor združenja, kjer je vodil odbore za izgradnjo šestih spominskih obeležij NOB. Za eno izmed njih je dobil posebno spominsko plaketo od odbora Skupnosti borcev Prešernove brigade. Poleg treh pisnih priznanj različnih ravni organiziranosti ZB je prejel tudi Plaketo Zveznega odbora ZZB NOV Jugoslavije (1991) in Zlato plaketo za življenjsko delo ZZB NOV Slovenije (2015). V 90-letih je poskrbel, da je Dom Zveze borcev ostal v lasti združenja. Pokopan je bil v družinskem krogu. Vsem njegovim bližnjim izrekamo iskreno sožalje. Spominjali se ga bomo kot pokončnega Slovenca.
CVETJE V KATEDRALI
Spoštovani prijatelji in drugi in sotrpini!
V moji »karantenski katedrali« je pognalo nekaj »cvetja«, ki bi ga rad delil z vami. Blagodejni dež je to željo še pospešil. Ne vem pa kje bi začel. Zato mi ne zamerite, če bom »cvetje« delil kar čez palec?
Leta 1941 so rekli, da bo treba v gozdove. Mnogi so odšli brez prigovorov, čeprav niso vedeli kam in za koliko časa. Nahrbtnik, odejo, rezervne nogavice in gate, hleb kruha in to je to. In so odšli, čeprav niso vedeli ali se bodo kdaj vrnili. Mnogi se niso. Danes so rekli, da moramo biti doma za 14 dni pa je nastalo na stotine problemov, pa še trgovine bi kmalu spraznili. Celo psiho-socialno pomoč potrebujejo nekateri.
Covid 19 in vladni ukrepi so še enkrat razgalili staro resnico: Dobiček je nedotakljiv, ker je privatna lastnina varovana z ustavo. Izgubo pa je treba socializirati, ker ni dokazov kdo je kriv za naravne ali režirane katastrofe.
Predsednik vlade ŠAREC je odstopil v dobri veri, da bomo šli na volitve. Radi ali ne, moramo priznati, da je dobro, ker smo se izvlekli brez volitev. Ne znam si predstavljati razmer, če bi med pandemijo potekale priprave na volitve? Janša bo tudi iz tega izšel kot zmagovalec. Dvakrat. ( 1991 in 2020). Le Tito je bil trikratni heroj.
Donald TRAMPH in njegovi tviti. Naš slovenski zet nas je, tam iz Amerike, obvestil, da bi bolnikom za Covid 19 kar v žilo lahko vbrizgali razkužilo. Sekundo traja, da virus pogine, je dejal. Uspeh je zagotovljen. Če bi pri tem umrli tudi bolniki, bi bila to le kolateralna škoda.
To genialno odkritje našega prijatelja iz Amerike bi lahko razširili tudi na druga področja zdravstva. Žolčne in ledvične kamne bi lahko zdravili kar s calgonom. »Eno žličko calkgona na dan, pa grejo kamni stran« .
Zaskrbljeni Američani so namreč v naslednjih dneh množično klicali na center za pomoč okuženim s Covid 19 in spraševali, kam naj si vbrizgajo razkužilo: v nos, usta ali kar v žilo?
Šola in Cerkev: Dopoldan slišim po radiju, da se je škofovska konferenca v Ljubljani odločila, da bo uvedla bogoslužje v cerkvah po Sloveniji, takoj po prvomajskih praznikih. Zvečer na TV ministrica za šolstvo naznani, da bodo pouk v šolah postopno uvedli od 18. maja dalje. Razliko med šolo in cerkvijo objasnijo gospodje tam pri škofovski konferenci: »Cerkev je ločena od države in je samostojno prenehala opravljati bogoslužje, zato si jemlje pravico, da ga tudi samostojno uvede nazaj«. (prosto po spominu). Predlagam častitim gospodom in drugim prelatom, da se ločijo tudi od državnik jasli, če so ločeni od države, kajti naša vlada jim je dodelila nadomestilo za izpad dohodkov v času epidemije. Potem se na medmrežju pojavi gospod Jesenovec tam iz Žabnice, ki razliko med šolo in cerkvijo razloži: » V Cerkev hodijo verniki prostovoljno in se tam tudi dostojno in odgovorno obnašajo. Šola pa je obvezna in današnja mularija v šoli skače vsevprek, razgraja in se medsebojno druži«.
Sprašujemo gospoda Jesenovca ali je te svoje ugotovitve posredoval tud virusom, da bodo ločili prostovoljce v cerkvi od »mularije« v obvezni šoli?
Kmetijstvo in samooskrba. Naši vrli politiki so se nenadoma prebudili in nam dnevno sporočajo, kako pomembna je samooskrba z živili. Preprodaja, prevozniške in druge verige multinacionalk so se prekinile in sedaj je nenadoma dobrodošel vsak vrtiček. To nam sporočajo tisti, ki so soodgovorni za propad številnih malih kmetij, ki so še nedavno pomenile temelj samooskrbe. To so naši »dobri gospodarji«, ki so dopustili pozidavo najboljših zemljišč, ki načrtujejo in gradijo ceste sredi rodovitnih dolin, ki gradijo trgovske centre nedoumljivih razsežnosti, namesto malih obratov za oskrbo s kmetijskimi pridelki.
Domobranska prisega in Hitlerjev rojstni dan. Delo je 20. aprila 2020 v rubriki »Na današnji dan« priobčilo povzetek (tolmačenje) domobranske prisege na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, dne 20. aprila 1944. Ni moj namen interpretirati prisego in razlagati njen pomen, ker so to storili že mnogi pisci na medmrežju, odločno in argumentirano pa tovarišica Spomenka Hribar v SP Dela, 25. 4. 2020. Dovoljujem si zapisati, da si je pisec v Delu dovolil šolski primer, kako se lahko manipulira z resnico. Bistvo besedila zamolčiš, ostalo pa zapišeš dvoumno. Iz tega nastane zmazek, ki nam sporoča:
» Globlji razkol med Slovenci je nastal zaradi tega, ker so v osvobodilnem gibanju to dogajanje(prisego) razumeli kot prisego Hitlerju«. Še to bi morali dodati, da so: »prisegli le združeni Sloveniji« , vse ostalo navedeno v prisegi je okrasje in tisto o prisegi firerju so imeli figo v žepu. Dovoljujem si tudi nekaj špekuliranja. Če so domobranci služili in prisegali le domovini Sloveniji, sprašujem današnje zagovornike te trditve, kateri domovini Sloveniji? In katero domovino Slovenijo danes oni častijo in zanjo mašujejo? Ali morda tudi danes pri maševanju, čaščenju in v molitvi držijo figo v žepu, če govorijo eno delajo pa čisto drugo?
Umrl je škof URAN. Veliko smo brali o slovesu tega uglednega cerkvenega dostojanstvenika. Vsi pa so »pozabili« zapisati, da je bil izgnan iz države na najbolj brutalen način. Ne samo iz države, iz domovine so ga nagnali. Za nedoločen čas, s prepovedjo vsakih stikov s svojci, prepovedjo vračanja, tudi zaradi zdravljenja. Izgon mu je izrekel predstavnik – nuncij-veleposlanik tuje države – Vatikana, brez obrazložitve. Po naši ustavi izgon državljana republike Slovenije ni dovoljen. Ni moj namen, da se postavim v bran pokojnemu škofu, ali da bi tolmačil cerkveno pravo. Gospod Uran ni bil premeščen, da bi v tujini opravljala svoje škofovske dolžnosti. Bil je invalidski upokojenec. V tujini pa popolnoma osamljen, brez vsakih dolžnosti in obveznosti. Zato me zanima, kako je mogoče, da suverena država Slovenija »spregleda« izgon svojega državljana v tujo državo? Cerkev je ločena od države ? Le kdo od koga? Ostalo naj si bralec misli, kakor želi.
Samostojna država REPUBLIKA SLOVENIJA. Leta 1991 smo imeli kratko obrambno vojno. Tej vojni smo pritaknili vsa mogoča in nemogoča imena: »Vojna za Slovenijo, osamosvojitvena vojna, vojna za samostojnost« in kar je še drugih poimenovanj tega zgodovinskega dogodka v letu 1991. Rad bi povedal le to: Samostojnost Slovenije ni bila pridobljena z vojno. Samostojnost je bila razglašena v skladu z vsemi mednarodnimi akti in pravili, po zakonitih in postopkih ter z večinsko izraženo voljo ljudstva. Samostojnost in suverenost naše države je bila napadena. Mi smo samostojnost branili.
Kdaj je bila Republika Slovenija razglašena za samostojno državo, kdaj in od kje je agresor poskušal izničiti to samostojnost, je krajevno in časovno do minute natančno opisal B. Celar v prispevku SP Dela. Sedaj pa naj strokovnjaki vojaške stroke izberejo ustrezno ime za to vojno.
Katedrala svobode (zablode). Nisem pristaš zarot in vanje ne verjamem. Verjamem pa v načrtovanje. Zato si dovoljujem zapisati, da je bilo rušenje Šarčeve vlade načrtovano že mnogo pred izbruhom epidemije covid 19. Samo nekaj bežnih pogledov v prispevke gospoda Rupla, ki so v presledkih izhajali v dnevnem časopisju, pa nam je jasno »kam pes taco moli«. Obtoževanje »levih«, ena sama hvala »desnih«. In gospod Rupel je bil zunanji minister v 6 vladah, zato si ne more dovoliti, da mu kdorkoli oporeka. Tako je zabrusil nekemu pripadniku ministrstva za obrambo in ga še podučil, da je dolžnost vojaka, da brani domovino (SP DELO, 7.3. 2020.), ne da z njim polemizira. Dodajam: »Vi gospod Rupel, bi morali braniti državo pred njeno demontažo, ker ste bili zunanji minister v šestih različnih vladah«. (Državo ste nam sfižili, domovino bomo branili, je dejal igralec R. POLIČ).
Sedanji protesti na ulicah. Menim, da so protesti na javnih površinah v sedanjem trenutku strel v lastno koleno. Zborovanja so prepovedana, če nam je všeč ali ne. Prepovedala jih je zakonito izvoljena oblast, če nam je všeč ali ne. Hočejo nas spraviti na ulice, da bi napravili test, s kolikšno silo lahko računajo v odporu zoper ukrepe, ki sledijo? Vem, da se mnogi ne strinjate z menoj. Jaz sem povedal svoje, vsak zase odgovarja.
Vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali moja modrovanja želim
LEPO PRAZNOVANJE DNEVA ZMAGE.
8 maja 2020.
Andrej BOLČINA.
V moji »karantenski katedrali« je pognalo nekaj »cvetja«, ki bi ga rad delil z vami. Blagodejni dež je to željo še pospešil. Ne vem pa kje bi začel. Zato mi ne zamerite, če bom »cvetje« delil kar čez palec?
Leta 1941 so rekli, da bo treba v gozdove. Mnogi so odšli brez prigovorov, čeprav niso vedeli kam in za koliko časa. Nahrbtnik, odejo, rezervne nogavice in gate, hleb kruha in to je to. In so odšli, čeprav niso vedeli ali se bodo kdaj vrnili. Mnogi se niso. Danes so rekli, da moramo biti doma za 14 dni pa je nastalo na stotine problemov, pa še trgovine bi kmalu spraznili. Celo psiho-socialno pomoč potrebujejo nekateri.
Covid 19 in vladni ukrepi so še enkrat razgalili staro resnico: Dobiček je nedotakljiv, ker je privatna lastnina varovana z ustavo. Izgubo pa je treba socializirati, ker ni dokazov kdo je kriv za naravne ali režirane katastrofe.
Predsednik vlade ŠAREC je odstopil v dobri veri, da bomo šli na volitve. Radi ali ne, moramo priznati, da je dobro, ker smo se izvlekli brez volitev. Ne znam si predstavljati razmer, če bi med pandemijo potekale priprave na volitve? Janša bo tudi iz tega izšel kot zmagovalec. Dvakrat. ( 1991 in 2020). Le Tito je bil trikratni heroj.
Donald TRAMPH in njegovi tviti. Naš slovenski zet nas je, tam iz Amerike, obvestil, da bi bolnikom za Covid 19 kar v žilo lahko vbrizgali razkužilo. Sekundo traja, da virus pogine, je dejal. Uspeh je zagotovljen. Če bi pri tem umrli tudi bolniki, bi bila to le kolateralna škoda.
To genialno odkritje našega prijatelja iz Amerike bi lahko razširili tudi na druga področja zdravstva. Žolčne in ledvične kamne bi lahko zdravili kar s calgonom. »Eno žličko calkgona na dan, pa grejo kamni stran« .
Zaskrbljeni Američani so namreč v naslednjih dneh množično klicali na center za pomoč okuženim s Covid 19 in spraševali, kam naj si vbrizgajo razkužilo: v nos, usta ali kar v žilo?
Šola in Cerkev: Dopoldan slišim po radiju, da se je škofovska konferenca v Ljubljani odločila, da bo uvedla bogoslužje v cerkvah po Sloveniji, takoj po prvomajskih praznikih. Zvečer na TV ministrica za šolstvo naznani, da bodo pouk v šolah postopno uvedli od 18. maja dalje. Razliko med šolo in cerkvijo objasnijo gospodje tam pri škofovski konferenci: »Cerkev je ločena od države in je samostojno prenehala opravljati bogoslužje, zato si jemlje pravico, da ga tudi samostojno uvede nazaj«. (prosto po spominu). Predlagam častitim gospodom in drugim prelatom, da se ločijo tudi od državnik jasli, če so ločeni od države, kajti naša vlada jim je dodelila nadomestilo za izpad dohodkov v času epidemije. Potem se na medmrežju pojavi gospod Jesenovec tam iz Žabnice, ki razliko med šolo in cerkvijo razloži: » V Cerkev hodijo verniki prostovoljno in se tam tudi dostojno in odgovorno obnašajo. Šola pa je obvezna in današnja mularija v šoli skače vsevprek, razgraja in se medsebojno druži«.
Sprašujemo gospoda Jesenovca ali je te svoje ugotovitve posredoval tud virusom, da bodo ločili prostovoljce v cerkvi od »mularije« v obvezni šoli?
Kmetijstvo in samooskrba. Naši vrli politiki so se nenadoma prebudili in nam dnevno sporočajo, kako pomembna je samooskrba z živili. Preprodaja, prevozniške in druge verige multinacionalk so se prekinile in sedaj je nenadoma dobrodošel vsak vrtiček. To nam sporočajo tisti, ki so soodgovorni za propad številnih malih kmetij, ki so še nedavno pomenile temelj samooskrbe. To so naši »dobri gospodarji«, ki so dopustili pozidavo najboljših zemljišč, ki načrtujejo in gradijo ceste sredi rodovitnih dolin, ki gradijo trgovske centre nedoumljivih razsežnosti, namesto malih obratov za oskrbo s kmetijskimi pridelki.
Domobranska prisega in Hitlerjev rojstni dan. Delo je 20. aprila 2020 v rubriki »Na današnji dan« priobčilo povzetek (tolmačenje) domobranske prisege na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, dne 20. aprila 1944. Ni moj namen interpretirati prisego in razlagati njen pomen, ker so to storili že mnogi pisci na medmrežju, odločno in argumentirano pa tovarišica Spomenka Hribar v SP Dela, 25. 4. 2020. Dovoljujem si zapisati, da si je pisec v Delu dovolil šolski primer, kako se lahko manipulira z resnico. Bistvo besedila zamolčiš, ostalo pa zapišeš dvoumno. Iz tega nastane zmazek, ki nam sporoča:
» Globlji razkol med Slovenci je nastal zaradi tega, ker so v osvobodilnem gibanju to dogajanje(prisego) razumeli kot prisego Hitlerju«. Še to bi morali dodati, da so: »prisegli le združeni Sloveniji« , vse ostalo navedeno v prisegi je okrasje in tisto o prisegi firerju so imeli figo v žepu. Dovoljujem si tudi nekaj špekuliranja. Če so domobranci služili in prisegali le domovini Sloveniji, sprašujem današnje zagovornike te trditve, kateri domovini Sloveniji? In katero domovino Slovenijo danes oni častijo in zanjo mašujejo? Ali morda tudi danes pri maševanju, čaščenju in v molitvi držijo figo v žepu, če govorijo eno delajo pa čisto drugo?
Umrl je škof URAN. Veliko smo brali o slovesu tega uglednega cerkvenega dostojanstvenika. Vsi pa so »pozabili« zapisati, da je bil izgnan iz države na najbolj brutalen način. Ne samo iz države, iz domovine so ga nagnali. Za nedoločen čas, s prepovedjo vsakih stikov s svojci, prepovedjo vračanja, tudi zaradi zdravljenja. Izgon mu je izrekel predstavnik – nuncij-veleposlanik tuje države – Vatikana, brez obrazložitve. Po naši ustavi izgon državljana republike Slovenije ni dovoljen. Ni moj namen, da se postavim v bran pokojnemu škofu, ali da bi tolmačil cerkveno pravo. Gospod Uran ni bil premeščen, da bi v tujini opravljala svoje škofovske dolžnosti. Bil je invalidski upokojenec. V tujini pa popolnoma osamljen, brez vsakih dolžnosti in obveznosti. Zato me zanima, kako je mogoče, da suverena država Slovenija »spregleda« izgon svojega državljana v tujo državo? Cerkev je ločena od države ? Le kdo od koga? Ostalo naj si bralec misli, kakor želi.
Samostojna država REPUBLIKA SLOVENIJA. Leta 1991 smo imeli kratko obrambno vojno. Tej vojni smo pritaknili vsa mogoča in nemogoča imena: »Vojna za Slovenijo, osamosvojitvena vojna, vojna za samostojnost« in kar je še drugih poimenovanj tega zgodovinskega dogodka v letu 1991. Rad bi povedal le to: Samostojnost Slovenije ni bila pridobljena z vojno. Samostojnost je bila razglašena v skladu z vsemi mednarodnimi akti in pravili, po zakonitih in postopkih ter z večinsko izraženo voljo ljudstva. Samostojnost in suverenost naše države je bila napadena. Mi smo samostojnost branili.
Kdaj je bila Republika Slovenija razglašena za samostojno državo, kdaj in od kje je agresor poskušal izničiti to samostojnost, je krajevno in časovno do minute natančno opisal B. Celar v prispevku SP Dela. Sedaj pa naj strokovnjaki vojaške stroke izberejo ustrezno ime za to vojno.
Katedrala svobode (zablode). Nisem pristaš zarot in vanje ne verjamem. Verjamem pa v načrtovanje. Zato si dovoljujem zapisati, da je bilo rušenje Šarčeve vlade načrtovano že mnogo pred izbruhom epidemije covid 19. Samo nekaj bežnih pogledov v prispevke gospoda Rupla, ki so v presledkih izhajali v dnevnem časopisju, pa nam je jasno »kam pes taco moli«. Obtoževanje »levih«, ena sama hvala »desnih«. In gospod Rupel je bil zunanji minister v 6 vladah, zato si ne more dovoliti, da mu kdorkoli oporeka. Tako je zabrusil nekemu pripadniku ministrstva za obrambo in ga še podučil, da je dolžnost vojaka, da brani domovino (SP DELO, 7.3. 2020.), ne da z njim polemizira. Dodajam: »Vi gospod Rupel, bi morali braniti državo pred njeno demontažo, ker ste bili zunanji minister v šestih različnih vladah«. (Državo ste nam sfižili, domovino bomo branili, je dejal igralec R. POLIČ).
Sedanji protesti na ulicah. Menim, da so protesti na javnih površinah v sedanjem trenutku strel v lastno koleno. Zborovanja so prepovedana, če nam je všeč ali ne. Prepovedala jih je zakonito izvoljena oblast, če nam je všeč ali ne. Hočejo nas spraviti na ulice, da bi napravili test, s kolikšno silo lahko računajo v odporu zoper ukrepe, ki sledijo? Vem, da se mnogi ne strinjate z menoj. Jaz sem povedal svoje, vsak zase odgovarja.
Vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali moja modrovanja želim
LEPO PRAZNOVANJE DNEVA ZMAGE.
8 maja 2020.
Andrej BOLČINA.
Dr. Janez Rugelj
Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper
03. februar 2018
Dr. Janez Rugelj
PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE
IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI
UVODNI PRIPOMBI:
1. Vključujem se v polemično razpravo o likvidaciji belogardistov, ki jo je v sobotni prilogi Dela sprožil Tine Hribar, odgovoril pa mu je Janez Stanovnik, ki ga je Hribar v zadnjem prispevku zavrnil. Ker sem psihiater in sem kot mlad partizan natančno poznal poglavitne partizane in belogardiste v nekdanji občini Mirna na Dolenjskem, sem z retrospektivno analizo njihovih šolskih uspehov in osebnostnih značilnosti prišel do zelo zanimivih spoznanj, seveda na mikro ravni, ki utegnejo poglobiti uvid v bistvo dostojanstvene partizanske maščevalnosti nad narodnimi izdajalci.
V polemiko se vključujem tudi zato ker vse kaže, da nekateri ljudje v množičnih občilih tako močno simpatizirajo z belogardističnimi narodnimi izdajalci, da zavirajo objavljanje avtentičnih poročil o bistvenih osebnostnih razlikah med partizani ni belogardisti, kar meji na kriminal.
2. To besedilo, ki je zamišljeno kot uvod v širšo razpravo, se nanaša izključno na psihiatrične vidike osebnostnih značilnosti »navadnih« partizanov in belogardistov, ki sem jih osebno poznal. To pomeni, da se ne spuščam v analizo »višje« politike med vojno in po njej; partizanščino pa z zgodovinskega, antropološkega in psihiatričnega vidika štejem za najčistejšo narodnostno akcijo Slovencev v naši zgodovini.
Seveda pa so vrhunski komunistični glavarji (Tito, pa naša Kardelj in Maček, pa Hrvaški Krajačić ter njihovi z zveličavnim komunizmom indoktrinirani posnemovalci) izrabili partizanski boj za razraščanje nove protiljudske in na psihopatiji vseh komunističnih voditeljev zasnovane tvorbe – komunizma.
SIMPATIZERJI BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI SE ŠE VEDNO ŠOPIRIJO V MNOŽIČNIH OBČILIH IN S TEM ZAVIRAJO SPRAVO
(predelen komemorativni nagovor ob Spomeniku padlih borcev na Rojah pri Mirni, 31.10.2003)
Dobrih 58 let potem ko smo skupaj z zavezniki premagali Hitlerjevo soldatesko in njihove belogardistične pomagače, kar pomeni, da ob komemoraciji padlim junakom še živi partizani slavimo dve okoliščini: prvič, da ne trohnimo tukaj skupaj s padlimi junaki, in drugič, da smo vzdržali teh 58 let.
Ker razni zagovorniki sramotne izdaje belogardistov in katoliške Cerkve na svojih komemoracijah v Rogu in na Teharjih ter po množičnih občilih trosijo lažniva in žaljiva stališča o nas, zmagovalcih v 2. svetovni vojni (kar je psihološko razumljivo, saj si s tem malo podpirajo klavrno samozavest premagancev in izdajalcev), sem se odločil, da spregovorim o doslej neobdelani temi »PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI«, še zlasti ker o tem ni do sedaj še nihče odkrito spregovoril. Edini psihiater, ki je sodeloval v NOB, je bil pokojni dr. Janez Kanoni, ki se v to področje ni poglabljal. Drugi psihiater, dr. Janko Kostnapfel je postal – kot jaz – zdravnik in psihiater po vojni, ki pa tudi še ni jasno spregovoril o tej zadevi. Ker sem edini psihiater, ki kljub 63 letom pokojninske dobe še nisem upokojen, torej še vedno delam in zelo poglobljeno spremljam vse kar se o medvojnem narodnem izdajstvu piše pri nas in po svetu, imam pravico in dolžnost, da o navedenem vprašanju nekaj povem. Moram pa omeniti, da tega področja še nisem sistematično raziskoval, prebral pa sem domala vse, kar se vsaj smiselno nanaša na to vprašanje. Bom pa sodeloval pri morebitnem projektu raziskave tega področja naše zgodovine.
Bil sem zelo mlad partizan, star slabih 15 let ko sem, seveda oborožen, kolovratil po teh krajih kot samotni kurir (in se tako že tedaj oblikoval v svobodnjaka!) in ko se sedaj ponovno oziram nazaj ugotavljam velike razlike v osebnostnih lastnostih partizanov in belogardistov.
1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:
- med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,
- da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,
- vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,
- predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.
2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:
- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):
- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo z trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),
- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),
- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.
/Da bo bralcem jasno o čem pišem, bom preprosto in natančno opisal bistvo motene osebnosti: Psihopat ali motena osebnost je človek, ki zaradi nespodbudnih pogojev za psihosocialni razvoj (kar ni možno razumeti, če se ne prebere sorodne knjige kot je S. Forward: Strupeni starši, Tangram, Lj. 2001), ni razvil empatičnega odnosa do sočloveka, zato v življenju uveljavlja predvsem egoistične cilje, ki v glavnem izvirajo iz zavednih in nezavednih zamer, ki so se mu nakopičile v zanj sovražnih razvojnih pogojih. Psihopata ni možno prevzgojiti, saj je ni na svetu inštitucije, ki bi utegnila v dolgotrajnem (prev)zgojnem procesu (katerega bistvo je fenomenalno prikazal v svojih knjigah Tine Hribar) v celoti nadoknaditi zamujene spodbudne pogoje v otroštvu; pa tudi, če bi se kdo tega lotil, zanesljivo ne bi uspel, kajti motene osebnosti sploh niso motivirane za »spreobrnitev«, saj ne sledijo pozitivni osebnosti (pre)vzgojitelja, torej niso z njim sposobni vzpostaviti pozitivnega transferja, ki je absolutni pogoj za uspešno psihoterapijo in prevzgojo, pač pa se povezujejo izključno z voditelji antisocialnih skupin. Zato je njihovo antisocialno vedenje možno nadzorovati samo z dobro zamišljenimi in natančno uresničevanimi represivnimi ukrepi, denimo v zaporih z izolacijo v samici.
3. In še nekaj bogokletnega bom povedal in sicer zato, ker se večina nekdanjih ponosnih partizanov (ki so postali nerazumljivo strahopetni in zaradi domnevnega karierizma in obsedenosti, da bi bili cenjeni in »važni« tudi v sprenevedajočem tranzicijskem obdobju, ko je dovoljeno, da belogardistični podrepniki dvigajo glavo) ne upa povedati resnice o poboju belogardistov:
- belogardisti se niso predali legitimni in zmagoslavni partizanski vojski; če pa bi se, bi bili v veliki večini deležni amnestije, krvniki pa bi šli v keho, kakšen pa tudi na vislice; temu pa bi se lahko vsak izognil s samomorom, kot je to storil Gδring, spoštujoč izročilo M. Blanchota, ki je zapisal, da je premišljen samomor (tudi zaradi od Cerkve in medicine onemogočene evtanazije) najbolj dostojanstven odhod iz življenja (Nova revija, št.118-119:163-184),
- aktualna mednarodna situacija je kazala na možnost nadaljevanja vojne, zlasti zaradi Trsta;- vsi smo vedeli, da bi se v morebitnem nadaljevanju vojne belogardisti spet postavili proti svojemu narodu, zato so jih Angleži tudi predali partizanom, pač v roke pravice; partizani pa se niso imeli za tako nespametne, da bi v svojih nedrjih gojili zanesljive nasprotnike,
- partizani (pa tudi ves slovenski narod!) smo bili bolj prizadeti zaradi tiranije, umazanije in zločinov belogardistov kot pa zaradi zločinov okupatorjev(meni se še danes, po 58 letih, inako stori, če o tem spregovorim), zato smo gojili reaktivno in ponosno partizansko maščevanje do izdajalcev, in zato sem trdno prepričan, da bi vsak ozaveščen partizan, če bi ga doletela ta dolžnost, podpisal likvidacijo izdajalcev. To bi storil tudi jaz, čeprav sem bil takrat star 16 let in nisem nič vedel o pobojih (izraz poboj pa ni v skladu z logiko narodnega izdajstva: ni šlo za poboje, temveč za samoumevno likvidacijo izdajalcev, ki so jo opravili zaradi izdajstva prizadeti in naravno, reaktivno maščevalni partizani, seveda po ukazu svojih legitimnih voditeljev; med maščevalno usmerjene partizane sem tudi sam spadal in sem bil prizadet ker svoje maščevalnosti nisem mogel uresničiti, zato moj poglavitni objektni cilj maščevanja še sedaj tlači travo, kar ni naravno),
- ne verjamem, da je med likvidiranimi belogardisti kakšen nedolžen, dopuščam pa možnost, da je med njimi bil kakšen imbecil, ki se ni mogel zavedati svojega položaja v vlogi Hitlerjevega pomagača; v tem primeru je kriv njegov organizator, saj bi moral vedeti, da imbecil pač ni sposoben za osnovno presojo položaja,
- kljub vsemu pa nismo dosegli upravičene maščevale ihte francoskih partizanov, ki so takoj po osvoboditvi Pariza postrelili okrog 15.000 izdajalcev – Hitlerjevih podrepnikov, pa se jih zaradi tega ne drzne obrekovati nihče od simpatizerjev izdajalcev; mi pa smo do teh psihopatskih obrekovalcev preveč strpni, čeprav imamo pravico, da vsakega takega vsaj ovadimo, da sodišča aktualizirajo bistvo narodnega izdajstva,
- končno moramo izpostaviti nesporno dejstvo, da leta 1945 nismo imeli dovolj moči in strpnost za obvladovanje 10.000 psihopatov, saj bi morali ustanoviti posebna taborišča in izmisliti pozneje uveljavljen in popolnoma neuspešen sitem Mao Ce Tungove prevzgoje, kar bi terjalo izredno število vrhunskih (pre)vgojiteljev, ki jih nismo imeli,
- pa še nekaj: protičloveško delovanje nacizma in fašizma so tenkočutni in zaradi trpljenja ljudstev prizadeti ljudje ocenili kot najhujši množični zločin nad človeštvom, zato je Stalin predlagal, da se Nemčijo po končani vojni dobesedno zravna z zemljo, pa ostala dva iz »velike trojke« tega nista sprejela, saj nista bila niti malo tako prizadeta kot sovjetsko ljudstvo in Stalin.
4. Bodimo ponosni zmagovalci
Bodimo ponosni na svoja bojna dejanja (katera nam priznajo vsi naši veliki zavezniki) in zadovoljni, da smo v mozaik temeljev slovenske prabiti vgradili dodatni, silno važen kamenček, ki bo sijal, dokler bo obstajal slovenski rod: izdajalec naroda zasluži smrt, zato ga je treba likvidirati, kajti uspešna prevzgoja in (re)habilitacija psihopatov - tudi v skladu s spoznanji psihiatrije – ni možna (enako je nujno sedaj »uničiti« pedofile in posiljevalce z brezpogojno kastracijo). Tudi meni, čeprav že 30 let vodim najbolj zahteven psihiatrični program radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje na svetu, še ni uspelo prevzgojiti nobenega »normalnega« psihopata, zato tudi ne bi pristal na program prevzgoje najhujših psihopatov – narodnih izdajalcev. (Tudi v strokovni literaturi nisem zasledil niti enega primera znanstveno dokumentirane uspešne prevzgoje motene osebnosti).
Psihopati so za družbo nevarni marginalci dokler so živi, zato je vprašanje, ali bi na tako eleganten način dosegli nesluten razvoj in osamosvojitev Slovenije, če ne bi pravočasno likvidirali belogardističnih izdajalcev. Samo upoštevajmo, kako strupeno in provokatorsko razni simpatizerji belogardističnega izdajstva, pišejo o dostojanstvenem boju partizanov in s tem še vedno motijo ljudsko sožitje. Kako bi se ta psihopatska svojat šele obnašala.če bi bili živi in bi imeli možnost , da indoktrinirajo svoje okolje s sovražnostjo do narodnih osvoboditeljev.
5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem (tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali podobna opravičevanja.
V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami. Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način spokorijo.
03. februar 2018
Dr. Janez Rugelj
PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE
IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI
UVODNI PRIPOMBI:
1. Vključujem se v polemično razpravo o likvidaciji belogardistov, ki jo je v sobotni prilogi Dela sprožil Tine Hribar, odgovoril pa mu je Janez Stanovnik, ki ga je Hribar v zadnjem prispevku zavrnil. Ker sem psihiater in sem kot mlad partizan natančno poznal poglavitne partizane in belogardiste v nekdanji občini Mirna na Dolenjskem, sem z retrospektivno analizo njihovih šolskih uspehov in osebnostnih značilnosti prišel do zelo zanimivih spoznanj, seveda na mikro ravni, ki utegnejo poglobiti uvid v bistvo dostojanstvene partizanske maščevalnosti nad narodnimi izdajalci.
V polemiko se vključujem tudi zato ker vse kaže, da nekateri ljudje v množičnih občilih tako močno simpatizirajo z belogardističnimi narodnimi izdajalci, da zavirajo objavljanje avtentičnih poročil o bistvenih osebnostnih razlikah med partizani ni belogardisti, kar meji na kriminal.
2. To besedilo, ki je zamišljeno kot uvod v širšo razpravo, se nanaša izključno na psihiatrične vidike osebnostnih značilnosti »navadnih« partizanov in belogardistov, ki sem jih osebno poznal. To pomeni, da se ne spuščam v analizo »višje« politike med vojno in po njej; partizanščino pa z zgodovinskega, antropološkega in psihiatričnega vidika štejem za najčistejšo narodnostno akcijo Slovencev v naši zgodovini.
Seveda pa so vrhunski komunistični glavarji (Tito, pa naša Kardelj in Maček, pa Hrvaški Krajačić ter njihovi z zveličavnim komunizmom indoktrinirani posnemovalci) izrabili partizanski boj za razraščanje nove protiljudske in na psihopatiji vseh komunističnih voditeljev zasnovane tvorbe – komunizma.
SIMPATIZERJI BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI SE ŠE VEDNO ŠOPIRIJO V MNOŽIČNIH OBČILIH IN S TEM ZAVIRAJO SPRAVO
(predelen komemorativni nagovor ob Spomeniku padlih borcev na Rojah pri Mirni, 31.10.2003)
Dobrih 58 let potem ko smo skupaj z zavezniki premagali Hitlerjevo soldatesko in njihove belogardistične pomagače, kar pomeni, da ob komemoraciji padlim junakom še živi partizani slavimo dve okoliščini: prvič, da ne trohnimo tukaj skupaj s padlimi junaki, in drugič, da smo vzdržali teh 58 let.
Ker razni zagovorniki sramotne izdaje belogardistov in katoliške Cerkve na svojih komemoracijah v Rogu in na Teharjih ter po množičnih občilih trosijo lažniva in žaljiva stališča o nas, zmagovalcih v 2. svetovni vojni (kar je psihološko razumljivo, saj si s tem malo podpirajo klavrno samozavest premagancev in izdajalcev), sem se odločil, da spregovorim o doslej neobdelani temi »PSIHIATRIČNI VIDIKI PARTIZANŠČINE IN BELOGARDISTIČNE IZTIRJENOSTI«, še zlasti ker o tem ni do sedaj še nihče odkrito spregovoril. Edini psihiater, ki je sodeloval v NOB, je bil pokojni dr. Janez Kanoni, ki se v to področje ni poglabljal. Drugi psihiater, dr. Janko Kostnapfel je postal – kot jaz – zdravnik in psihiater po vojni, ki pa tudi še ni jasno spregovoril o tej zadevi. Ker sem edini psihiater, ki kljub 63 letom pokojninske dobe še nisem upokojen, torej še vedno delam in zelo poglobljeno spremljam vse kar se o medvojnem narodnem izdajstvu piše pri nas in po svetu, imam pravico in dolžnost, da o navedenem vprašanju nekaj povem. Moram pa omeniti, da tega področja še nisem sistematično raziskoval, prebral pa sem domala vse, kar se vsaj smiselno nanaša na to vprašanje. Bom pa sodeloval pri morebitnem projektu raziskave tega področja naše zgodovine.
Bil sem zelo mlad partizan, star slabih 15 let ko sem, seveda oborožen, kolovratil po teh krajih kot samotni kurir (in se tako že tedaj oblikoval v svobodnjaka!) in ko se sedaj ponovno oziram nazaj ugotavljam velike razlike v osebnostnih lastnostih partizanov in belogardistov.
1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:
- med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,
- da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,
- vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,
- predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.
2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:
- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):
- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo z trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),
- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F. Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),
- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.
/Da bo bralcem jasno o čem pišem, bom preprosto in natančno opisal bistvo motene osebnosti: Psihopat ali motena osebnost je človek, ki zaradi nespodbudnih pogojev za psihosocialni razvoj (kar ni možno razumeti, če se ne prebere sorodne knjige kot je S. Forward: Strupeni starši, Tangram, Lj. 2001), ni razvil empatičnega odnosa do sočloveka, zato v življenju uveljavlja predvsem egoistične cilje, ki v glavnem izvirajo iz zavednih in nezavednih zamer, ki so se mu nakopičile v zanj sovražnih razvojnih pogojih. Psihopata ni možno prevzgojiti, saj je ni na svetu inštitucije, ki bi utegnila v dolgotrajnem (prev)zgojnem procesu (katerega bistvo je fenomenalno prikazal v svojih knjigah Tine Hribar) v celoti nadoknaditi zamujene spodbudne pogoje v otroštvu; pa tudi, če bi se kdo tega lotil, zanesljivo ne bi uspel, kajti motene osebnosti sploh niso motivirane za »spreobrnitev«, saj ne sledijo pozitivni osebnosti (pre)vzgojitelja, torej niso z njim sposobni vzpostaviti pozitivnega transferja, ki je absolutni pogoj za uspešno psihoterapijo in prevzgojo, pač pa se povezujejo izključno z voditelji antisocialnih skupin. Zato je njihovo antisocialno vedenje možno nadzorovati samo z dobro zamišljenimi in natančno uresničevanimi represivnimi ukrepi, denimo v zaporih z izolacijo v samici.
3. In še nekaj bogokletnega bom povedal in sicer zato, ker se večina nekdanjih ponosnih partizanov (ki so postali nerazumljivo strahopetni in zaradi domnevnega karierizma in obsedenosti, da bi bili cenjeni in »važni« tudi v sprenevedajočem tranzicijskem obdobju, ko je dovoljeno, da belogardistični podrepniki dvigajo glavo) ne upa povedati resnice o poboju belogardistov:
- belogardisti se niso predali legitimni in zmagoslavni partizanski vojski; če pa bi se, bi bili v veliki večini deležni amnestije, krvniki pa bi šli v keho, kakšen pa tudi na vislice; temu pa bi se lahko vsak izognil s samomorom, kot je to storil Gδring, spoštujoč izročilo M. Blanchota, ki je zapisal, da je premišljen samomor (tudi zaradi od Cerkve in medicine onemogočene evtanazije) najbolj dostojanstven odhod iz življenja (Nova revija, št.118-119:163-184),
- aktualna mednarodna situacija je kazala na možnost nadaljevanja vojne, zlasti zaradi Trsta;- vsi smo vedeli, da bi se v morebitnem nadaljevanju vojne belogardisti spet postavili proti svojemu narodu, zato so jih Angleži tudi predali partizanom, pač v roke pravice; partizani pa se niso imeli za tako nespametne, da bi v svojih nedrjih gojili zanesljive nasprotnike,
- partizani (pa tudi ves slovenski narod!) smo bili bolj prizadeti zaradi tiranije, umazanije in zločinov belogardistov kot pa zaradi zločinov okupatorjev(meni se še danes, po 58 letih, inako stori, če o tem spregovorim), zato smo gojili reaktivno in ponosno partizansko maščevanje do izdajalcev, in zato sem trdno prepričan, da bi vsak ozaveščen partizan, če bi ga doletela ta dolžnost, podpisal likvidacijo izdajalcev. To bi storil tudi jaz, čeprav sem bil takrat star 16 let in nisem nič vedel o pobojih (izraz poboj pa ni v skladu z logiko narodnega izdajstva: ni šlo za poboje, temveč za samoumevno likvidacijo izdajalcev, ki so jo opravili zaradi izdajstva prizadeti in naravno, reaktivno maščevalni partizani, seveda po ukazu svojih legitimnih voditeljev; med maščevalno usmerjene partizane sem tudi sam spadal in sem bil prizadet ker svoje maščevalnosti nisem mogel uresničiti, zato moj poglavitni objektni cilj maščevanja še sedaj tlači travo, kar ni naravno),
- ne verjamem, da je med likvidiranimi belogardisti kakšen nedolžen, dopuščam pa možnost, da je med njimi bil kakšen imbecil, ki se ni mogel zavedati svojega položaja v vlogi Hitlerjevega pomagača; v tem primeru je kriv njegov organizator, saj bi moral vedeti, da imbecil pač ni sposoben za osnovno presojo položaja,
- kljub vsemu pa nismo dosegli upravičene maščevale ihte francoskih partizanov, ki so takoj po osvoboditvi Pariza postrelili okrog 15.000 izdajalcev – Hitlerjevih podrepnikov, pa se jih zaradi tega ne drzne obrekovati nihče od simpatizerjev izdajalcev; mi pa smo do teh psihopatskih obrekovalcev preveč strpni, čeprav imamo pravico, da vsakega takega vsaj ovadimo, da sodišča aktualizirajo bistvo narodnega izdajstva,
- končno moramo izpostaviti nesporno dejstvo, da leta 1945 nismo imeli dovolj moči in strpnost za obvladovanje 10.000 psihopatov, saj bi morali ustanoviti posebna taborišča in izmisliti pozneje uveljavljen in popolnoma neuspešen sitem Mao Ce Tungove prevzgoje, kar bi terjalo izredno število vrhunskih (pre)vgojiteljev, ki jih nismo imeli,
- pa še nekaj: protičloveško delovanje nacizma in fašizma so tenkočutni in zaradi trpljenja ljudstev prizadeti ljudje ocenili kot najhujši množični zločin nad človeštvom, zato je Stalin predlagal, da se Nemčijo po končani vojni dobesedno zravna z zemljo, pa ostala dva iz »velike trojke« tega nista sprejela, saj nista bila niti malo tako prizadeta kot sovjetsko ljudstvo in Stalin.
4. Bodimo ponosni zmagovalci
Bodimo ponosni na svoja bojna dejanja (katera nam priznajo vsi naši veliki zavezniki) in zadovoljni, da smo v mozaik temeljev slovenske prabiti vgradili dodatni, silno važen kamenček, ki bo sijal, dokler bo obstajal slovenski rod: izdajalec naroda zasluži smrt, zato ga je treba likvidirati, kajti uspešna prevzgoja in (re)habilitacija psihopatov - tudi v skladu s spoznanji psihiatrije – ni možna (enako je nujno sedaj »uničiti« pedofile in posiljevalce z brezpogojno kastracijo). Tudi meni, čeprav že 30 let vodim najbolj zahteven psihiatrični program radikalne psihoterapije in (pre)vzgoje na svetu, še ni uspelo prevzgojiti nobenega »normalnega« psihopata, zato tudi ne bi pristal na program prevzgoje najhujših psihopatov – narodnih izdajalcev. (Tudi v strokovni literaturi nisem zasledil niti enega primera znanstveno dokumentirane uspešne prevzgoje motene osebnosti).
Psihopati so za družbo nevarni marginalci dokler so živi, zato je vprašanje, ali bi na tako eleganten način dosegli nesluten razvoj in osamosvojitev Slovenije, če ne bi pravočasno likvidirali belogardističnih izdajalcev. Samo upoštevajmo, kako strupeno in provokatorsko razni simpatizerji belogardističnega izdajstva, pišejo o dostojanstvenem boju partizanov in s tem še vedno motijo ljudsko sožitje. Kako bi se ta psihopatska svojat šele obnašala.če bi bili živi in bi imeli možnost , da indoktrinirajo svoje okolje s sovražnostjo do narodnih osvoboditeljev.
5. Pa še nekaj: tisti, ki niso bili v partizanih, ne morejo razumeti dostojanstvene maščevalne drže partizanov do belogardističnih izrodov, kajti razlika med bojevnikom in nebojevnikom je približno takšna kot med homo sapiensom in neandertalcem (tudi Tine Hribar kot nebojevnik ne more razumeti ponosnega partizana Janeza Stanovnika, zato vse kar zrcali Stanovniku spada v običajno »nakladanje«, na žalost, saj smo že zdavnaj pri skrivačih poslušali podobna opravičevanja.
V času okupacije so se slovenski možje samodejno, odvisno od več ali manj zrele osebnosti, razvrstili v tri skupine: partizani, skrivači in belogardisti. Pravi, tvorni Slovenci smo bili edino partizani, ostali so bili neposredni ali posredni Hitlerjevi pomagači. To je nesporna resnica. Bojevniki pač skrivačev in izdajalcev nismo nikoli cenili, saj tega niso zaslužili. Zaslužili so pač prezir zmagovalcev! Tega stališča pač nismo razbobnali, dokler je še veliko skrivačev bilo živih, kajti sodišča bi imela preveč dela z njihovimi manipulativnimi tožbami. Sedaj jih je malo, ki bi imeli ustrezno moč, zato lahko gremo na plan z resnico o bistvu njihove osebnostne motenosti, da se vsaj pred odhodom na nek način spokorijo.
»Časten« poklon ob dnevu borca…
Včerajšnji napad na simbole narodnoosvobodilnega boja ter slovenske državnosti ne pomeni zgolj incidenta vandalov, temveč so vse bolj vprašljiva ozadja pogostih napadov na slovensko preteklost. Vsako politično hujskaštvo s sovražnim govorom proti Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in simbolom NOB daje krila slučajnim ali malo manj slučajnim vandalističnim izgredom. Včerajšnji dogodek ni edini v zadnjem obdobju, pač pa so spomeniki in znamenja NOB v zadnjem času pogosto tarča napadov. Policija pa seveda nikoli »nič ne najde«…
O pomenu NOB za slovenski narod nima smisla razpravljati. Partizanstvo je zibelka slovenske državotvornosti in brez zmagovitega narodnoosvobodilnega boja bi slovenski narod izginil iz obličja sveta. Brez upora partizanov ne bi bilo svobode, kaj šele slovenstva in današnje slovenske države.
Napad na spomenike akademskih kiparjev kaže na nizek nivo stanja kulture in duha v slovenski družbi, katerega nekateri politiki izkoriščajo in podpihujejo za potrebe dnevnega preživetja političnih strank. Malo mar jim je za to, kako se počutijo svojci borcev ob takšnih napadih. Da ne govorimo, da gre v primeru Tonija Mrlaka za popoln absurd zlorabe človeškega dostojanstva in kot je že večkrat kdo dejal: »Še mrtvih se bojijo!«.
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je že v začetku leta 2018 sprožila pobudo za prepoved nacističnih in fašističnih simbolov. Ta pobuda je bila predstavljena več poslanskim skupinam v Državnem zboru, ki so na potezi, da jo udejanjijo v obliki zakonske prepovedi. Zdaj je skrajni čas za ukrepanje državnega vrha!
Narod, ki ne spoštuje svojih korenin, nima prihodnosti. NOB je identiteta slovenskega naroda. Zato bi se morali tistim, ki so nam podarili življenje (priborili svobodo) zahvaliti. Danes pa se morajo še mrtvi opravičevati za krvavo priborjeno svobodno in suvereno državo Slovenijo.
Partizani so osvobodili domovino. Zato bomo njihov spomin negovali in ga prenašali iz roda v rod!
Čestitke vsem borkam in borcem in njihovem prazniku – dnevu borca!
Predsednik
Tit Turnšek
O pomenu NOB za slovenski narod nima smisla razpravljati. Partizanstvo je zibelka slovenske državotvornosti in brez zmagovitega narodnoosvobodilnega boja bi slovenski narod izginil iz obličja sveta. Brez upora partizanov ne bi bilo svobode, kaj šele slovenstva in današnje slovenske države.
Napad na spomenike akademskih kiparjev kaže na nizek nivo stanja kulture in duha v slovenski družbi, katerega nekateri politiki izkoriščajo in podpihujejo za potrebe dnevnega preživetja političnih strank. Malo mar jim je za to, kako se počutijo svojci borcev ob takšnih napadih. Da ne govorimo, da gre v primeru Tonija Mrlaka za popoln absurd zlorabe človeškega dostojanstva in kot je že večkrat kdo dejal: »Še mrtvih se bojijo!«.
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je že v začetku leta 2018 sprožila pobudo za prepoved nacističnih in fašističnih simbolov. Ta pobuda je bila predstavljena več poslanskim skupinam v Državnem zboru, ki so na potezi, da jo udejanjijo v obliki zakonske prepovedi. Zdaj je skrajni čas za ukrepanje državnega vrha!
Narod, ki ne spoštuje svojih korenin, nima prihodnosti. NOB je identiteta slovenskega naroda. Zato bi se morali tistim, ki so nam podarili življenje (priborili svobodo) zahvaliti. Danes pa se morajo še mrtvi opravičevati za krvavo priborjeno svobodno in suvereno državo Slovenijo.
Partizani so osvobodili domovino. Zato bomo njihov spomin negovali in ga prenašali iz roda v rod!
Čestitke vsem borkam in borcem in njihovem prazniku – dnevu borca!
Predsednik
Tit Turnšek
Izjava domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije ob dnevu državnosti
Veteranske in domoljubne organizacije smo preko osmih zvez in društva TIGR Primorske povezane v Koordinaciji veteranskih in domoljubnih organizacij Slovenije (KoDVOS). V KoDVOS so tako zastopani veterani in invalidi vojn ter domoljubi vseh slovenskih generacij, ki so si prizadevale za obstoj slovenske nacionalne entitete in slovenske države, kar je dokončno uspelo pred osemindvajsetimi leti. Pri tem ocenjujemo, da so vrednote domoljubja in spoštljivega zgodovinskega spomina ter do žrtev vojn, ki so se na naših ozemljih dogajale v preteklosti, pomemben gradnik nacionalne identitete pa tudi prepoznavnosti v Evropski uniji, utemeljeni na boju proti fašizmu in nacizmu.
Ko se oziramo v preteklost, naj pri tem izpostavimo dva pojava izpred trideset let. Prvi je povezan z majniško deklaracijo, ki je nakazala politično smer nadaljnjih procesov osamosvajanja in vzpostavljanja samostojne Slovenije. Na varnostnem področju pa pomembno mesto pripada akciji Sever, ko so 1. decembra 1989 takratni organi za notranje zadeve preprečili »miting resnice« in na praktičen način pokazali, da ne bodo sledili srbskemu hegemonizmu. Ta dva pojava sta ob ostalih, povezanih s prebujanjem nacije pred tremi desetletji, opozorila na spreminjanje vrednot pa tudi nacionalne ogroženosti.
Ob bližajočem se državnem prazniku dnevu državnosti Republike Slovenije je poleg zadovoljstva in ponosa, da smo vendarle uspešno »previharili viharje« in dejstva, da smo varno zasidrani v Evropski uniji, treba opozoriti, da nismo imuni za spremembe in pojave, ki nas samo na videz manj ogrožajo kot v preteklosti. Zato si danes prizadevamo za uresničevanje socialne države in vladavine ljudstva, kot je zapisano v Ustavi Republike Slovenije. Res je tudi, da smo manj občutljivi na številne spremembe, ki se dogajajo okrog nas, pa tudi, da se Slovenci s svojo državo nismo uspeli otresti zgodovinskega dejstva, da lahko sami sebi predstavljamo največjo grožnjo.
Naj pri tem opozorimo na tragične dogodke iz obdobja fašizma in v povezavi z njim, ki sta jih na svoji koži zelo občutila slovenski in italijanski narod. To nam mora biti v poduk in vodilo pri povezovanju in poglabljanju odnosov med sosednjima narodoma. Vsi lahko objokujemo svoje žrtve, vendar zaradi spoštljivega spomina ne bi smeli dovoliti, da se tragična dogajanja pred, med in po drugi svetovni vojni ocenjujejo in spominjajo iztrgano iz konteksta tistega časa in brez upoštevanja sosledja zgodovinskih dogajanj.
Zaradi tega so nas navdali z začudenjem in zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom, dogodki in izjave, do katerih je prišlo pred nekaj meseci ob obeležitvi praznika spomina na fojbe na italijanski strani meje med državama. Potegnjen je bil enačaj med Auschwitzem in žrtvami genocida ter protiitalijanskega sovraštva v fojbah. Kot da ni bilo prej nobenega fašističnega zatiranja, mučenja, izgona, kratenja temeljnih človekovih pravic, narodnega obstoja in dostojanstva okupiranih med vojno in pred tem po Rapallu v italijansko državo vključenih sto tisoče slovenskih in hrvaških prebivalcev.
Poleg tega smo soočeni še z apetiti in celo izrecnimi zahtevami po vrnitvi nekdanjih okupiranih ozemelj, objavljanju zemljevidov o »veliki Italiji«, vzklikanju italijanski Istri in Dalmaciji, zanikanju temeljnih narodnostnih pravic, kar naj bi izpeljali po ponovnem preštevanju Slovencev v Italiji. Podobno se v zadnjih dneh izpostavlja tudi na madžarski strani ob bližajoči se stoletnici Trianona. V obeh navedenih primerih se ne moremo znebiti primerjave z zahtevami in prakso v nekem drugem času, za katere smo verjeli, da so bile z zmago protifašističnih in protinacističnih sil ob koncu druge svetovne vojne ter z razpadom blokovske razdelitve Evrope trajno presežene.
Zato v domoljubnih in veteranskih organizacijah Slovenije nasprotujemo zlonamernim poenostavitvam in prikrajanju zgodovinskih dejstev. Prizadevali si bomo, da se jasnost in odločnost v tej smeri dosledno uveljavi tudi v izjavah in delovanju odgovornih v naši državi. Hkrati pa bomo podpirali tudi prizadevanja, da se podobna praksa znotraj EU opusti kot vzorec razmerij med njenimi članicami. Pri tem bomo aktivni v mednarodnih povezavah, v katerih sodelujejo članice KoDVOS.
V veteranskih in domoljubnih organizacijah smo velikokrat presenečeni nad zgolj splošno obsodbo s strani nekaterih najvidnejših političnih voditeljev. Zavedamo se ljudske modrosti, da tisti, ki molči, devetim odgovori, pa vendar nas ravno zgodovinski primeri prepričujejo, da je molk lahko tudi tiho pristajanje na izpostavljeno, še posebej, ko je to netočno ali celo zlagano.
Ob dnevu državnosti domoljubne in veteranske organizacije Republike Slovenije čestitamo ob najpomembnejšem prazniku in izražamo priznanje vsem, ki so bodisi kot politiki, teritorialci in miličniki ter ostali podporniki prispevali k temu, da smo vzpostavili in kmalu zatem obranili samostojno državo. Naj ne bo pozabljeno!
V imenu KODVOS:
Zveza društev General Maister
Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske
Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije
Zveza društev vojnih invalidov Slovenije
Zveza veteranov vojne za Slovenijo
Zveza slovenskih častnikov
Zveza policijskih veteranskih društev Sever
Zveza društev in klubov MORiS
Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije
Ko se oziramo v preteklost, naj pri tem izpostavimo dva pojava izpred trideset let. Prvi je povezan z majniško deklaracijo, ki je nakazala politično smer nadaljnjih procesov osamosvajanja in vzpostavljanja samostojne Slovenije. Na varnostnem področju pa pomembno mesto pripada akciji Sever, ko so 1. decembra 1989 takratni organi za notranje zadeve preprečili »miting resnice« in na praktičen način pokazali, da ne bodo sledili srbskemu hegemonizmu. Ta dva pojava sta ob ostalih, povezanih s prebujanjem nacije pred tremi desetletji, opozorila na spreminjanje vrednot pa tudi nacionalne ogroženosti.
Ob bližajočem se državnem prazniku dnevu državnosti Republike Slovenije je poleg zadovoljstva in ponosa, da smo vendarle uspešno »previharili viharje« in dejstva, da smo varno zasidrani v Evropski uniji, treba opozoriti, da nismo imuni za spremembe in pojave, ki nas samo na videz manj ogrožajo kot v preteklosti. Zato si danes prizadevamo za uresničevanje socialne države in vladavine ljudstva, kot je zapisano v Ustavi Republike Slovenije. Res je tudi, da smo manj občutljivi na številne spremembe, ki se dogajajo okrog nas, pa tudi, da se Slovenci s svojo državo nismo uspeli otresti zgodovinskega dejstva, da lahko sami sebi predstavljamo največjo grožnjo.
Naj pri tem opozorimo na tragične dogodke iz obdobja fašizma in v povezavi z njim, ki sta jih na svoji koži zelo občutila slovenski in italijanski narod. To nam mora biti v poduk in vodilo pri povezovanju in poglabljanju odnosov med sosednjima narodoma. Vsi lahko objokujemo svoje žrtve, vendar zaradi spoštljivega spomina ne bi smeli dovoliti, da se tragična dogajanja pred, med in po drugi svetovni vojni ocenjujejo in spominjajo iztrgano iz konteksta tistega časa in brez upoštevanja sosledja zgodovinskih dogajanj.
Zaradi tega so nas navdali z začudenjem in zaskrbljenostjo, pa tudi s strahom, dogodki in izjave, do katerih je prišlo pred nekaj meseci ob obeležitvi praznika spomina na fojbe na italijanski strani meje med državama. Potegnjen je bil enačaj med Auschwitzem in žrtvami genocida ter protiitalijanskega sovraštva v fojbah. Kot da ni bilo prej nobenega fašističnega zatiranja, mučenja, izgona, kratenja temeljnih človekovih pravic, narodnega obstoja in dostojanstva okupiranih med vojno in pred tem po Rapallu v italijansko državo vključenih sto tisoče slovenskih in hrvaških prebivalcev.
Poleg tega smo soočeni še z apetiti in celo izrecnimi zahtevami po vrnitvi nekdanjih okupiranih ozemelj, objavljanju zemljevidov o »veliki Italiji«, vzklikanju italijanski Istri in Dalmaciji, zanikanju temeljnih narodnostnih pravic, kar naj bi izpeljali po ponovnem preštevanju Slovencev v Italiji. Podobno se v zadnjih dneh izpostavlja tudi na madžarski strani ob bližajoči se stoletnici Trianona. V obeh navedenih primerih se ne moremo znebiti primerjave z zahtevami in prakso v nekem drugem času, za katere smo verjeli, da so bile z zmago protifašističnih in protinacističnih sil ob koncu druge svetovne vojne ter z razpadom blokovske razdelitve Evrope trajno presežene.
Zato v domoljubnih in veteranskih organizacijah Slovenije nasprotujemo zlonamernim poenostavitvam in prikrajanju zgodovinskih dejstev. Prizadevali si bomo, da se jasnost in odločnost v tej smeri dosledno uveljavi tudi v izjavah in delovanju odgovornih v naši državi. Hkrati pa bomo podpirali tudi prizadevanja, da se podobna praksa znotraj EU opusti kot vzorec razmerij med njenimi članicami. Pri tem bomo aktivni v mednarodnih povezavah, v katerih sodelujejo članice KoDVOS.
V veteranskih in domoljubnih organizacijah smo velikokrat presenečeni nad zgolj splošno obsodbo s strani nekaterih najvidnejših političnih voditeljev. Zavedamo se ljudske modrosti, da tisti, ki molči, devetim odgovori, pa vendar nas ravno zgodovinski primeri prepričujejo, da je molk lahko tudi tiho pristajanje na izpostavljeno, še posebej, ko je to netočno ali celo zlagano.
Ob dnevu državnosti domoljubne in veteranske organizacije Republike Slovenije čestitamo ob najpomembnejšem prazniku in izražamo priznanje vsem, ki so bodisi kot politiki, teritorialci in miličniki ter ostali podporniki prispevali k temu, da smo vzpostavili in kmalu zatem obranili samostojno državo. Naj ne bo pozabljeno!
V imenu KODVOS:
Zveza društev General Maister
Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske
Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije
Zveza društev vojnih invalidov Slovenije
Zveza veteranov vojne za Slovenijo
Zveza slovenskih častnikov
Zveza policijskih veteranskih društev Sever
Zveza društev in klubov MORiS
Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije
ZALJUBLJENI V LETENJE
V samozaložbi je izšla zanimiva knjiga ZALJUBLJENI V LETENJE, avtorjev Boruta Podgorška in Marka Maleca.
Bogato zgodovino letalstva na Slovenskem spremljajo osebne zgodbe Slovencev, ki so se v zadnjih osemdesetih letih tako ali drugače ukvarjali z letalstvom. Soavtorja knjige sta z osebnimi pogovori in raziskovalnim delom zapisala 18 zgodb slovenskih pilotov, stevardes, letalskega mehanika in direktorjev. Vsakdo ima svojo zgodbo, kljub temu pa se njihove zgodbe včasih prepletajo in tako skupaj tvorijo izjemno zanimivo celoto, ki bo zbrana na približno 300 straneh formata B5, trde vezave.
V knjigi so zapisane zgodbe: Igorja Berana, Draga Gabriela, Mirka Kovačiča, Edvarda Lorencona, Janka Medveda, Albina Pibernika, Sonje Pipan, Sava Poljanca, Ivana Rojca, Franca Rupnika, Marija Semoliča, Franca Severja - Frante, Emila Stepančiča, Jurija Štirna, Karla Štrbenka, Miše Tičar, Cirila Vrabiča in Branka Žigra.
"Vložena čas in energija v pisanje knjige sta naju duhovno obogatila.
Spoznala sva srčne in v letalstvo zaljubljene ljudi, polne zanimivih zgodb. Izdaja knjige bo velik finančni zalogaj. Ker sva prepričana, da ste tudi vi eden izmed tistih, ki smo zaljubljeni v letalstvo, vas vabiva, da najino prizadevanje po ohranitvi slovenske letalske zgodovine, prikazano v knjigi Zaljubljeni v letenje, podprete."
Knjiga ima trdo vezavo in 350 strani.
Izšla je v samozaložbi – Založil in izdal: SIERRA5, Založništvo, Borut Podgoršek, s.p.
Cena 25 eur
Naročila [email protected]
Bogato zgodovino letalstva na Slovenskem spremljajo osebne zgodbe Slovencev, ki so se v zadnjih osemdesetih letih tako ali drugače ukvarjali z letalstvom. Soavtorja knjige sta z osebnimi pogovori in raziskovalnim delom zapisala 18 zgodb slovenskih pilotov, stevardes, letalskega mehanika in direktorjev. Vsakdo ima svojo zgodbo, kljub temu pa se njihove zgodbe včasih prepletajo in tako skupaj tvorijo izjemno zanimivo celoto, ki bo zbrana na približno 300 straneh formata B5, trde vezave.
V knjigi so zapisane zgodbe: Igorja Berana, Draga Gabriela, Mirka Kovačiča, Edvarda Lorencona, Janka Medveda, Albina Pibernika, Sonje Pipan, Sava Poljanca, Ivana Rojca, Franca Rupnika, Marija Semoliča, Franca Severja - Frante, Emila Stepančiča, Jurija Štirna, Karla Štrbenka, Miše Tičar, Cirila Vrabiča in Branka Žigra.
"Vložena čas in energija v pisanje knjige sta naju duhovno obogatila.
Spoznala sva srčne in v letalstvo zaljubljene ljudi, polne zanimivih zgodb. Izdaja knjige bo velik finančni zalogaj. Ker sva prepričana, da ste tudi vi eden izmed tistih, ki smo zaljubljeni v letalstvo, vas vabiva, da najino prizadevanje po ohranitvi slovenske letalske zgodovine, prikazano v knjigi Zaljubljeni v letenje, podprete."
Knjiga ima trdo vezavo in 350 strani.
Izšla je v samozaložbi – Založil in izdal: SIERRA5, Založništvo, Borut Podgoršek, s.p.
Cena 25 eur
Naročila [email protected]
razmišljanje
Živimo v svetu, kjer je vsak sam.
S tem zavračamo idejo, za katero so se borili ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zdi se mi, da namesto bratstva in enotnosti krepimo le še individualnost ter željo po nekem fiktivnem uspehu, ki naj bi nas pripeljal do resnične sreče.
Pri tem se ne oziramo na soljudi, pri tem pogosto pozabimo na osnovne človeške vrednote. Pravzaprav se mi zdi, da v svojem pohlepu in sebičnosti postajamo prav živalski. Pozabili smo na vse, zaradi česar bi že lahko bili srečni: živimo v državi, kjer ne divja vojna, iz vsake pipe priteče pitna voda, govorimo svoj materni jezik, ki nam je bil skozi zgodovino že mnogokrat odvzet, ob priložnostih kot je ta pa lahko s ponosom dvignemo svojo zastavo in zapojemo svojo himno.
Za trenutek si predstavljajte, da bi nam bilo vse to kar naenkrat odvzeto.
Čez noč bi bil izbrisan velik del identitete dveh milijonov ljudi. Začeli bi nam spreminjati imena, ker bi zvenela preveč slovensko. Zažigali bi naše knjige, romane, pesniške zbirke, v katere so avtorji vložili leta in leta truda. Otroci bi začeli peti pesmi v tujem jeziku in kmalu bi se naš jezik skupaj z našo kulturo utopil v toku časa.
Verjemite mi, da ne bi mogli stati križem rok, a le najpogumnejši bi se borili četudi bi jim nasprotoval cel svet. To so storili tisti, ki se jih spominjamo 27. aprila vsako leto.
Oni so odgovorni za to, da lahko danes pred vami govorim v slovenskem jeziku, jeziku moje mame, babice, prababice in pradedka, ki je bil prav tako eden izmed borcev za svobodo našega naroda. Ti borci se niso borili le zase in za svoje bližnje, ampak za vse nas, ki sedaj uživamo sadove njihovega trdega dela.
Pozivam vas, vse zbrane, da ne pozabite na vrednote, za katere se je borilo in padlo toliko ljudi: svoboda, enotnost, bratstvo. Prav vsak izmed nas je odgovoren za to, da njihove ideje ne utonejo v pozabo. Počastimo njihov spomin z zavedanjem, da tudi današnji dan ni prišel samoumevno, ampak so si ga za nas izborili naši predniki. Hvala vam.
ITA PLOTAJS iz 3. letnika Gimnazije Poljane, Ljubljana
S tem zavračamo idejo, za katero so se borili ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zdi se mi, da namesto bratstva in enotnosti krepimo le še individualnost ter željo po nekem fiktivnem uspehu, ki naj bi nas pripeljal do resnične sreče.
Pri tem se ne oziramo na soljudi, pri tem pogosto pozabimo na osnovne človeške vrednote. Pravzaprav se mi zdi, da v svojem pohlepu in sebičnosti postajamo prav živalski. Pozabili smo na vse, zaradi česar bi že lahko bili srečni: živimo v državi, kjer ne divja vojna, iz vsake pipe priteče pitna voda, govorimo svoj materni jezik, ki nam je bil skozi zgodovino že mnogokrat odvzet, ob priložnostih kot je ta pa lahko s ponosom dvignemo svojo zastavo in zapojemo svojo himno.
Za trenutek si predstavljajte, da bi nam bilo vse to kar naenkrat odvzeto.
Čez noč bi bil izbrisan velik del identitete dveh milijonov ljudi. Začeli bi nam spreminjati imena, ker bi zvenela preveč slovensko. Zažigali bi naše knjige, romane, pesniške zbirke, v katere so avtorji vložili leta in leta truda. Otroci bi začeli peti pesmi v tujem jeziku in kmalu bi se naš jezik skupaj z našo kulturo utopil v toku časa.
Verjemite mi, da ne bi mogli stati križem rok, a le najpogumnejši bi se borili četudi bi jim nasprotoval cel svet. To so storili tisti, ki se jih spominjamo 27. aprila vsako leto.
Oni so odgovorni za to, da lahko danes pred vami govorim v slovenskem jeziku, jeziku moje mame, babice, prababice in pradedka, ki je bil prav tako eden izmed borcev za svobodo našega naroda. Ti borci se niso borili le zase in za svoje bližnje, ampak za vse nas, ki sedaj uživamo sadove njihovega trdega dela.
Pozivam vas, vse zbrane, da ne pozabite na vrednote, za katere se je borilo in padlo toliko ljudi: svoboda, enotnost, bratstvo. Prav vsak izmed nas je odgovoren za to, da njihove ideje ne utonejo v pozabo. Počastimo njihov spomin z zavedanjem, da tudi današnji dan ni prišel samoumevno, ampak so si ga za nas izborili naši predniki. Hvala vam.
ITA PLOTAJS iz 3. letnika Gimnazije Poljane, Ljubljana
govor na proslavi "dan upora proti okupatorjem", škofja loka, 26. 4. 2019
Spoštovana voditeljica me je predstavila in povedala kdo sem. Sicer pa me nekateri tu navzoči poznate. Zato lepo pozdravljam vse, ki ste si vzeli čas in prišli v to lepo dvorano, da bi skupaj proslavili ta naš praznik. S posebnim ponosom pozdravljam mojo 8 letno pravnukinjo, ki je prišla v spremstvu babice, da bi se ob današnji proslavi »nalezla« uporne partizanščine.
Morda o meni le še to:
Opredelili so me kot »privilegiranega borčevskega senilneža«, kar le delno drži.
Štejem si v čast, da sem »privilegiran« in pri teh letih še vedno hodim po zemljici naši. Sicer na lastno odgovornost, ker so mi potekla vsa jamstva. Senilen pa nisem, kar pa nima nobene povezave s partizanstvom. Le genom in naši primorski burji, ki me je bičala in premetavala v otroštvu, pa polenti in kozjemu mleku se imam zahvaliti za dar starosti. In zrak v Poljanski dolini ter bistra voda izpod Blegoša mi čistita moj »trdi disk«, da vsemogoči »hekerji« niso imeli uspeha.
Pravijo da je Narodno osvobodilni boj MIT. Da je Osvobodilna fronta pravljica.
O mitologiji in pravljicah mislim, da ni vredno izgubljati besed. Ves demokratičen svet je že davno priznal NOB, kot enakopravnega partnerja v II. svetovni vojni pri zmagi nad fašizmom in nacizmom. Pa pustimo to, kajti znano je, da politiki in državniki marsikdaj držijo figo v žepu. Zato vam jaz iz »prve roke« lahko povem, da sem priznanje partizanstvu doživel v živo maja 1945 v Trstu. Tam smo se partizani IX. korpusa NOB srečali z zavezniki. Poleg Američanov in Angležev so bili še Novozelandci , Kanadčani, Avstralci, Škoti, Irci in tudi Indici . Z vsemi smo se veselili zmage, se objemali, kape so letele v zrak, zastave so vihrale. Nekaj časa smo si tudi naloge delili. Patrulje v mestu. Trije v džipu. Partizan, Anglež,Američan. Civilno upravo je prevzel PNOO za Trst i Slovensko Primorje, ki mu je predsedoval pisatelj France BEVK. Da so politiki imeli figo v žepu se je kmalu izkazalo, ko je naša vojska morala zapustiti Trst. Ampak spoštovanje, priznanje med zavezniškimi borci je le ostalo. Postali smo tovariši v orožju. Borec borcu, za iste cilje, ne drži fige v žepu. Tudi osebno veselje sem doživel takrat. Šest bratov, šest partizanov, šest ravolucionarjev. Sporočili smo svojemu očetu, tudi on v izgnanstvu, da smo živi in zdravi. Leta nismo vedeli drug za drugega.
In potem se najdejo brihtneži, ki trdijo, da bi bila Slovenija svobodna tudi brez partizanov. » Niti ene minute vojna ne bi dlje trajala tudi, če ne bi bilo razbojniških gošarjev« Tako zatrjuje nek gospod, ki mašuje v fari v Ihanu.
Šolani in izobraženi gospod pa je pozabil povedati, da b se v tem primeru zahodni zavezniki ustavili na Rapalski meji pri Postojni in na Vršiču, ne v Trstu.
Najverjetneje pa bi se zahodni zavezniki srečali s Sovjeti nekje na reki Savi, kar bi ustrezalo Jaltskim dogovorom - fifti – fifti. Kakšna pogajalska izhodišča za Primorsko bi imeli v teh okoliščinah, naj si razlaga vsak po svoje. Primorska k matični Sloveniji ni prišla po« milosti božji«, kar bi ustrezalo nekaterim. Ljudstvo Primorske, združeno v IX. korpusu NOB ima te zasluge.
Naj se vrnem nazaj v naše kraje, v leta začetka II. svetovne vojne. Dovoljujem si ponovno citirati znano novinarko, ki je zapisala v Delu: » Takrat je bila vsa Evropa prepričana, da je Hitlerjeva Nemčija nepremagljiva, le Chirchil in slovenski fantje v gozdovih so bili velika izjema«. V tem je vsa resnica tistega časa in ne razumem, zakaj se je treba sprenevedati. Danes je lepo govoriti o vaških stražah in domobrancih. Lepo se sliši. Ampak takrat o vaških stražah pri nas na Primorskem nihče ni nič vedel. Govorili pa so, da tam okrog Ljubljane delujejo neke skupine ljudi, ki jih imenujejo bela garda, raztrganci, črna roka, legija smrti in podobno. Pa tudi okupatorji se glede imena niso prav nič sprenevedali. V Ljubljanski provinci so Italijani pobrali te vaške stražarje, jih oborožili in opremili, jim dali svoje ime MVAC ter jih vključili v svoje vojaške policijske enote. Septembra 1943, po razpadu Italije, so Nemci ravnali enako. Zbegani, razpuščeni in poraženi vaški stražarji so našli zavetje v novem gospodarju. Na ukaz SS generala Rosenerja so nemške vojaške enote te kreature dobesedno polovile, jih organizirale, oborožile in opremile. Z ukazom SS generala so dobili ime SLOWENISCHE LANDWERH. Ime vaške straže in domobranci je služilo le za domače potrebe tistim redkim naivnežem, ki so temu še verjeli.
In sedaj po ¾ stoletja berem misel našega nekdanjega dolgoletnega zunanjega ministra, ki pravi: « domobranci s bili legalna in legitimna opozicija osvobodilni fronti«. Če je to res smo edini narod na svetu, ki mu je »opozicijo« formiral, ustanovil, oborožil okupator. Če pa je spoštovani gospod dobil asociacijo v sedanjih razmerah, ko po svetu tuje vojske rušijo zakonite vlade, podpirajo samooklicane opozicije in generali z raketami in bombami širijo »demokracijo«, ki med civilisti pušča kolateralno škodo, se cenjenemu gospodu opravičujem z vso odgovornostjo.
Potem tudi berem v naših občilih, da je visoki cerkveni dostojanstvenik v Šentjoštu, tam pri tisti kapelici, odkril globoko umno dejstvo, »…. demokratične in domoljubne sile so bile PRISILJENE vzeti orožje in zaščito od okupatorjev, da so se lahko obranile pred nasiljem OF«, (beri partizanov) . Sprejeti zaščito okupatorja ??? To me spominja na basen: Domač kuža lovi kokoške po domačem dvorišču. Gospodinja svoje varovanke zaščiti tako, da jih prenese »na varno« v lisičji brlog. Razumi, kdor more!
Pa še to si je dovolil cenjeni gospod. Domače časopisje je označil za režimsko, ki ni vredno, da bi človek vzel v roke. Hojla? To« režimsko« časopisje pa je objavilo njegove žaljive izjave brez zadržkov. In potem sem temu gospodu javno predlagal naj nekaj podobnega poskuša objaviti v Franciji. Tudi Francozi so imeli odporniško gibanje med II. svetovno vojno. In, da ne bo pomote. Tudi tam so odpor proti okupatorjem vodili pretežno komunisti. Tudi Francozi so imeli svojega Rupnika, PETAIN se je pisal in je bil maršal Francije. Pa z Nemci je sodeloval. Poskusite gospod kardinal, morda vam bo vaš priljubljeni časopis »Le MONDE« objavil vašo najnovejšo ugotovitev, da so francoski uporniki – komunisti prisili Vichiske kolaborante, da so sodelovali z okupatorji?
Pravijo tudi, da so se vaški stražarji in domobranci borili za domovino Slovenijo. Lahko, da so se, vendar ne za to Slovenijo, ki jo imamo danes in ne za ono, ki je bila pred II. svetovno vojno. Vaški stražarji so se borili za tisto domovino, katere ključ so na Viču 11. aprila 1941 njihovi oprode simbolično izročili italijanskim okupatorjem. Ali morda za tisto domovino, v imenu katere so se pisno zahvalili Mussoliniju, ker je v Ljubljano poslal svoje vojščake in nas s tem »zaščitil« vsega hudega. Tudi to je mogoče, da so se borili za tisto domovino za katero so v številnih cerkvah darovali maše »La messa per la Patria« in se jih je udeleževala okupatorjeva soldateska z vso cirkuško maškarado in njihovimi generali na čelu. Lahko si samo mislimo za katero domovino je molil general Grazioli?
Za katero in kakšno domovino so se borili domobranci nam pokaže besedilo prisege Hitlerju : …….« za združeno Slovenijo v svobodni Evropi pod firerjevim vodstvo« ….. To je prava resnica, če je komu všeč ali ne. Pa pravijo, da so prisegli s prisegi s figo v žepu, kar pa je že davno ovrgel spoštovani gospod Trstenjak, ki je dejal: …..» prisega je prisega, s figo ali brez«….
Govorijo o revoluciji in državljanski vojni. Vsak upor ima tudi znake revolucije. Tako je bilo tudi v NOB. V boj proti okupatorjem smo šli združeni v OF. Osvobodilna fronta pa pomeni nekaj več, kakor le osvoboditev izpod okupatorjev. Pomeni svobodo vsake tiranije, nadvlade, zatiranja, izkoriščanja. Pomeni svobodo človeškega duha. Tak je bil tudi program OF.
Povsem nekaj drugega pa je, če nam hočejo podtakniti državljansko vojno. Če pristanemo na tezo o državljanski vojni, pristajamo na » enakopraven boj dveh delov istega naroda za prevzem (ohranitev) oblasti v isti državi« . To pa je daleč od resnice. Sprašujem se v kateri državi naj bi divjala državljanska vojna?. Države Slovenije ni bilo. V Kraljevini Jugoslaviji še imena nismo imeli. Poznali
so Dravsko banovino, Primorska pa je bila de facto in de jure v Italiji. Okupatorji so leta 1941 deželo razkosali in vsak svoj delež naše domovine priključili matični državi.
Tudi drugi pogoj ….«dva dela istega naroda« …. Ni izpolnjen. Konkretno. NOB s svojimi organiziranimi in samostojnimi partizanskimi enotami na eni strani in na drugi vaške straže in domobranci, ki niso bili samostojni, saj še slovenskega imena niso nosili. Te oborožene enote ni ustanovil noben slovenski oblastni organ. Ustanovil jih je okupator z dekretom. Vaške straže z imenom MVAC italijanski general Grazioli, domobrance z imenom Slowenische Lndwerh pa nemški SS general Rosener. Ni šlo za navadno sodelovanje – kolaboracijo, kakor sedaj pravijo. Domobranci in vaški stražarji so bili sestavni del okupatorjeve vojske – policije. Vključeni, podrejeni neposredno okupatorjevim generalom. Sprejeli so strategijo okupatorjev, strinjali so se z njihovimi cilji in načrti. Kakšne načrte so imeli okupatorji, je tudi znano, čeprav bi danes nekateri na to kar pozabili. Okupatorje prikazujejo kot turiste, ki so k nam prišli na počitnice. Ker pa smo se mi med seboj garbali in pretepali so imeli slabo turistično sezono. Zato bi se jim morali opravičiti.
Če se ne motim sta tako željo imela Tajani in Sivani tam v Bazovici.
Veliko nepotrebnega hrupa je bila deležna tudi Resolucija o obsodbi fašizma,nacizma in komunizma. Zlasti je bil, in je še, veliko kritike deležen naš parlament, ker je resolucijo vzel na znanje in jo deponiral v zgodovinski arhiv.
Drugam tudi ne sodi, ker je to pravi anahronizem. Zakaj bi obsojali nekaj kar ni več. Lahko je streljati v mrtvega medveda. Sicer pa sprašujem pisce te resolucije in zlasti naše njene zagovornike:
Ali mi lahko jamčijo, da bi se II. svetovna vojna končala tako kakor se je, če ne bi na strani zmagovitih sil sodelovali tudi komunisti? Ne samo slovenski, komunisti vseh dežel sveta?
Slovenski partizani združeni v OF smo fašizem in nacizem pregnali iz naše domovine že leta 1945. Cilj je bil dosežen. Sprašujem gospode, kje so bili leta 1941, ko je bilo treba vzeti puško v roke in se boriti za življenje in smrt proti tej nacistično-fašistični pošasti? Sedaj v toplih sobah pišejo visoko doneča besedila, mi ki smo to črno-rjavo pošast pomagali uničiti pa ostajamo »črni rački« .Hvala, gospodje tam v Bruslju.
Sprašujem tudi, ali morda pisci te resolucije vedo, da smo se mi že davnega leta 1948 uprli stalinističnemu komunizmu, ga obsodili in nadomestili s samoupravnim socializmom? Lahko je danes mahati s papirji. Takrat so tankovske pošasti gledale čez naše meje iz vsakega grma in samo migniti bi bilo treba pa bi nas preplavili, kakor kobilice.
Tisti, ki tako vneto vztrajate pri realizaciji te resolucije: Ali se zavedate svoje dvoličnosti, svoje hipokrizije? Obsojate tisti fašizem, ki ga v Evropi ni več, ničesar pa ne naredite, da bi preprečili nastajajočega?
Domačim podpornikom te resolucije, zlasti onim z desnega spektra, moram povedati nekaj brez dlake na jeziku. Razumem vas, da obsojate komunizem, saj ste bili vedno zgledni protikomunistični borci, tako kot vaši predniki. Moj že nekoliko ostareli razum pa ne dojema zakaj zagovarjate obsodbo nacizma in fašizma, ko pa so vaši vzorniki – vaški stražarji in domobranci sodelovali s fašisti in nacisti?
Če pa s temi obsodbami mislite resno, dvignite glas in pesti v svojih strankah in tam v Bruslju, da bomo z združenimi močmi zatrli vsak poskus oživljanja te črno-rjave pošasti na evropskih tleh.
Za konec spoštovani navzoči na današnji proslavi naj vam izpovem svojo žalost, ker smo edinstveni narod, ki tako grdo pljuje v lastno skledo, polno narodovih biserov. In eden od teh biserov je tudi NOB. Pa še to nam ni dovolj. Sedaj se je zbralo nekaj »osamosvojiteljev«, ki so začeli pljuvati tudi na Teritorialno obrambo in takratno Milico. Vse zasluge teh enot v vojni za Slovenijo bi radi izničili. Samostojna Slovenija pa je nastala kar po »milosti božji« in volji peščice izbrancev, ki sami sebi obešajo zmagovalni lovorjev venec.
Naj živi Osvobodilna fronta slovenskega naroda, naj živi uporni duh v mladem človeku. Človek sedanjega časa, dvigni pest proti vsakemu nasilji, zatiranju, izkoriščanju in duševni plehkosti, vojnam, sovraštvu. Tak je bil tudi progam OF.
Ps: Dnevu Osvobodilne fronte so dali drugo ime in ga razglasili za državni praznik. Sedaj pa kričijo: » Kakšen boj proti okupatorjem. Šli ste se revolucijo, NOB je farsa, NOB je mit« Prav nam je. Osvobodilna fronta je širši pojem, kakor upor proti določenemu okupatorju.
Vzeli so nam OF, dobili pa smo OOF (skoraj vsak izdelek ima ta napis).
Nasvidenje na partizanskih proslavah. Računajte na nas!
Andrej BOLČINA
Dolenje Brdo 4, 4223 POLJANE
E- [email protected]
Morda o meni le še to:
Opredelili so me kot »privilegiranega borčevskega senilneža«, kar le delno drži.
Štejem si v čast, da sem »privilegiran« in pri teh letih še vedno hodim po zemljici naši. Sicer na lastno odgovornost, ker so mi potekla vsa jamstva. Senilen pa nisem, kar pa nima nobene povezave s partizanstvom. Le genom in naši primorski burji, ki me je bičala in premetavala v otroštvu, pa polenti in kozjemu mleku se imam zahvaliti za dar starosti. In zrak v Poljanski dolini ter bistra voda izpod Blegoša mi čistita moj »trdi disk«, da vsemogoči »hekerji« niso imeli uspeha.
Pravijo da je Narodno osvobodilni boj MIT. Da je Osvobodilna fronta pravljica.
O mitologiji in pravljicah mislim, da ni vredno izgubljati besed. Ves demokratičen svet je že davno priznal NOB, kot enakopravnega partnerja v II. svetovni vojni pri zmagi nad fašizmom in nacizmom. Pa pustimo to, kajti znano je, da politiki in državniki marsikdaj držijo figo v žepu. Zato vam jaz iz »prve roke« lahko povem, da sem priznanje partizanstvu doživel v živo maja 1945 v Trstu. Tam smo se partizani IX. korpusa NOB srečali z zavezniki. Poleg Američanov in Angležev so bili še Novozelandci , Kanadčani, Avstralci, Škoti, Irci in tudi Indici . Z vsemi smo se veselili zmage, se objemali, kape so letele v zrak, zastave so vihrale. Nekaj časa smo si tudi naloge delili. Patrulje v mestu. Trije v džipu. Partizan, Anglež,Američan. Civilno upravo je prevzel PNOO za Trst i Slovensko Primorje, ki mu je predsedoval pisatelj France BEVK. Da so politiki imeli figo v žepu se je kmalu izkazalo, ko je naša vojska morala zapustiti Trst. Ampak spoštovanje, priznanje med zavezniškimi borci je le ostalo. Postali smo tovariši v orožju. Borec borcu, za iste cilje, ne drži fige v žepu. Tudi osebno veselje sem doživel takrat. Šest bratov, šest partizanov, šest ravolucionarjev. Sporočili smo svojemu očetu, tudi on v izgnanstvu, da smo živi in zdravi. Leta nismo vedeli drug za drugega.
In potem se najdejo brihtneži, ki trdijo, da bi bila Slovenija svobodna tudi brez partizanov. » Niti ene minute vojna ne bi dlje trajala tudi, če ne bi bilo razbojniških gošarjev« Tako zatrjuje nek gospod, ki mašuje v fari v Ihanu.
Šolani in izobraženi gospod pa je pozabil povedati, da b se v tem primeru zahodni zavezniki ustavili na Rapalski meji pri Postojni in na Vršiču, ne v Trstu.
Najverjetneje pa bi se zahodni zavezniki srečali s Sovjeti nekje na reki Savi, kar bi ustrezalo Jaltskim dogovorom - fifti – fifti. Kakšna pogajalska izhodišča za Primorsko bi imeli v teh okoliščinah, naj si razlaga vsak po svoje. Primorska k matični Sloveniji ni prišla po« milosti božji«, kar bi ustrezalo nekaterim. Ljudstvo Primorske, združeno v IX. korpusu NOB ima te zasluge.
Naj se vrnem nazaj v naše kraje, v leta začetka II. svetovne vojne. Dovoljujem si ponovno citirati znano novinarko, ki je zapisala v Delu: » Takrat je bila vsa Evropa prepričana, da je Hitlerjeva Nemčija nepremagljiva, le Chirchil in slovenski fantje v gozdovih so bili velika izjema«. V tem je vsa resnica tistega časa in ne razumem, zakaj se je treba sprenevedati. Danes je lepo govoriti o vaških stražah in domobrancih. Lepo se sliši. Ampak takrat o vaških stražah pri nas na Primorskem nihče ni nič vedel. Govorili pa so, da tam okrog Ljubljane delujejo neke skupine ljudi, ki jih imenujejo bela garda, raztrganci, črna roka, legija smrti in podobno. Pa tudi okupatorji se glede imena niso prav nič sprenevedali. V Ljubljanski provinci so Italijani pobrali te vaške stražarje, jih oborožili in opremili, jim dali svoje ime MVAC ter jih vključili v svoje vojaške policijske enote. Septembra 1943, po razpadu Italije, so Nemci ravnali enako. Zbegani, razpuščeni in poraženi vaški stražarji so našli zavetje v novem gospodarju. Na ukaz SS generala Rosenerja so nemške vojaške enote te kreature dobesedno polovile, jih organizirale, oborožile in opremile. Z ukazom SS generala so dobili ime SLOWENISCHE LANDWERH. Ime vaške straže in domobranci je služilo le za domače potrebe tistim redkim naivnežem, ki so temu še verjeli.
In sedaj po ¾ stoletja berem misel našega nekdanjega dolgoletnega zunanjega ministra, ki pravi: « domobranci s bili legalna in legitimna opozicija osvobodilni fronti«. Če je to res smo edini narod na svetu, ki mu je »opozicijo« formiral, ustanovil, oborožil okupator. Če pa je spoštovani gospod dobil asociacijo v sedanjih razmerah, ko po svetu tuje vojske rušijo zakonite vlade, podpirajo samooklicane opozicije in generali z raketami in bombami širijo »demokracijo«, ki med civilisti pušča kolateralno škodo, se cenjenemu gospodu opravičujem z vso odgovornostjo.
Potem tudi berem v naših občilih, da je visoki cerkveni dostojanstvenik v Šentjoštu, tam pri tisti kapelici, odkril globoko umno dejstvo, »…. demokratične in domoljubne sile so bile PRISILJENE vzeti orožje in zaščito od okupatorjev, da so se lahko obranile pred nasiljem OF«, (beri partizanov) . Sprejeti zaščito okupatorja ??? To me spominja na basen: Domač kuža lovi kokoške po domačem dvorišču. Gospodinja svoje varovanke zaščiti tako, da jih prenese »na varno« v lisičji brlog. Razumi, kdor more!
Pa še to si je dovolil cenjeni gospod. Domače časopisje je označil za režimsko, ki ni vredno, da bi človek vzel v roke. Hojla? To« režimsko« časopisje pa je objavilo njegove žaljive izjave brez zadržkov. In potem sem temu gospodu javno predlagal naj nekaj podobnega poskuša objaviti v Franciji. Tudi Francozi so imeli odporniško gibanje med II. svetovno vojno. In, da ne bo pomote. Tudi tam so odpor proti okupatorjem vodili pretežno komunisti. Tudi Francozi so imeli svojega Rupnika, PETAIN se je pisal in je bil maršal Francije. Pa z Nemci je sodeloval. Poskusite gospod kardinal, morda vam bo vaš priljubljeni časopis »Le MONDE« objavil vašo najnovejšo ugotovitev, da so francoski uporniki – komunisti prisili Vichiske kolaborante, da so sodelovali z okupatorji?
Pravijo tudi, da so se vaški stražarji in domobranci borili za domovino Slovenijo. Lahko, da so se, vendar ne za to Slovenijo, ki jo imamo danes in ne za ono, ki je bila pred II. svetovno vojno. Vaški stražarji so se borili za tisto domovino, katere ključ so na Viču 11. aprila 1941 njihovi oprode simbolično izročili italijanskim okupatorjem. Ali morda za tisto domovino, v imenu katere so se pisno zahvalili Mussoliniju, ker je v Ljubljano poslal svoje vojščake in nas s tem »zaščitil« vsega hudega. Tudi to je mogoče, da so se borili za tisto domovino za katero so v številnih cerkvah darovali maše »La messa per la Patria« in se jih je udeleževala okupatorjeva soldateska z vso cirkuško maškarado in njihovimi generali na čelu. Lahko si samo mislimo za katero domovino je molil general Grazioli?
Za katero in kakšno domovino so se borili domobranci nam pokaže besedilo prisege Hitlerju : …….« za združeno Slovenijo v svobodni Evropi pod firerjevim vodstvo« ….. To je prava resnica, če je komu všeč ali ne. Pa pravijo, da so prisegli s prisegi s figo v žepu, kar pa je že davno ovrgel spoštovani gospod Trstenjak, ki je dejal: …..» prisega je prisega, s figo ali brez«….
Govorijo o revoluciji in državljanski vojni. Vsak upor ima tudi znake revolucije. Tako je bilo tudi v NOB. V boj proti okupatorjem smo šli združeni v OF. Osvobodilna fronta pa pomeni nekaj več, kakor le osvoboditev izpod okupatorjev. Pomeni svobodo vsake tiranije, nadvlade, zatiranja, izkoriščanja. Pomeni svobodo človeškega duha. Tak je bil tudi program OF.
Povsem nekaj drugega pa je, če nam hočejo podtakniti državljansko vojno. Če pristanemo na tezo o državljanski vojni, pristajamo na » enakopraven boj dveh delov istega naroda za prevzem (ohranitev) oblasti v isti državi« . To pa je daleč od resnice. Sprašujem se v kateri državi naj bi divjala državljanska vojna?. Države Slovenije ni bilo. V Kraljevini Jugoslaviji še imena nismo imeli. Poznali
so Dravsko banovino, Primorska pa je bila de facto in de jure v Italiji. Okupatorji so leta 1941 deželo razkosali in vsak svoj delež naše domovine priključili matični državi.
Tudi drugi pogoj ….«dva dela istega naroda« …. Ni izpolnjen. Konkretno. NOB s svojimi organiziranimi in samostojnimi partizanskimi enotami na eni strani in na drugi vaške straže in domobranci, ki niso bili samostojni, saj še slovenskega imena niso nosili. Te oborožene enote ni ustanovil noben slovenski oblastni organ. Ustanovil jih je okupator z dekretom. Vaške straže z imenom MVAC italijanski general Grazioli, domobrance z imenom Slowenische Lndwerh pa nemški SS general Rosener. Ni šlo za navadno sodelovanje – kolaboracijo, kakor sedaj pravijo. Domobranci in vaški stražarji so bili sestavni del okupatorjeve vojske – policije. Vključeni, podrejeni neposredno okupatorjevim generalom. Sprejeli so strategijo okupatorjev, strinjali so se z njihovimi cilji in načrti. Kakšne načrte so imeli okupatorji, je tudi znano, čeprav bi danes nekateri na to kar pozabili. Okupatorje prikazujejo kot turiste, ki so k nam prišli na počitnice. Ker pa smo se mi med seboj garbali in pretepali so imeli slabo turistično sezono. Zato bi se jim morali opravičiti.
Če se ne motim sta tako željo imela Tajani in Sivani tam v Bazovici.
Veliko nepotrebnega hrupa je bila deležna tudi Resolucija o obsodbi fašizma,nacizma in komunizma. Zlasti je bil, in je še, veliko kritike deležen naš parlament, ker je resolucijo vzel na znanje in jo deponiral v zgodovinski arhiv.
Drugam tudi ne sodi, ker je to pravi anahronizem. Zakaj bi obsojali nekaj kar ni več. Lahko je streljati v mrtvega medveda. Sicer pa sprašujem pisce te resolucije in zlasti naše njene zagovornike:
Ali mi lahko jamčijo, da bi se II. svetovna vojna končala tako kakor se je, če ne bi na strani zmagovitih sil sodelovali tudi komunisti? Ne samo slovenski, komunisti vseh dežel sveta?
Slovenski partizani združeni v OF smo fašizem in nacizem pregnali iz naše domovine že leta 1945. Cilj je bil dosežen. Sprašujem gospode, kje so bili leta 1941, ko je bilo treba vzeti puško v roke in se boriti za življenje in smrt proti tej nacistično-fašistični pošasti? Sedaj v toplih sobah pišejo visoko doneča besedila, mi ki smo to črno-rjavo pošast pomagali uničiti pa ostajamo »črni rački« .Hvala, gospodje tam v Bruslju.
Sprašujem tudi, ali morda pisci te resolucije vedo, da smo se mi že davnega leta 1948 uprli stalinističnemu komunizmu, ga obsodili in nadomestili s samoupravnim socializmom? Lahko je danes mahati s papirji. Takrat so tankovske pošasti gledale čez naše meje iz vsakega grma in samo migniti bi bilo treba pa bi nas preplavili, kakor kobilice.
Tisti, ki tako vneto vztrajate pri realizaciji te resolucije: Ali se zavedate svoje dvoličnosti, svoje hipokrizije? Obsojate tisti fašizem, ki ga v Evropi ni več, ničesar pa ne naredite, da bi preprečili nastajajočega?
Domačim podpornikom te resolucije, zlasti onim z desnega spektra, moram povedati nekaj brez dlake na jeziku. Razumem vas, da obsojate komunizem, saj ste bili vedno zgledni protikomunistični borci, tako kot vaši predniki. Moj že nekoliko ostareli razum pa ne dojema zakaj zagovarjate obsodbo nacizma in fašizma, ko pa so vaši vzorniki – vaški stražarji in domobranci sodelovali s fašisti in nacisti?
Če pa s temi obsodbami mislite resno, dvignite glas in pesti v svojih strankah in tam v Bruslju, da bomo z združenimi močmi zatrli vsak poskus oživljanja te črno-rjave pošasti na evropskih tleh.
Za konec spoštovani navzoči na današnji proslavi naj vam izpovem svojo žalost, ker smo edinstveni narod, ki tako grdo pljuje v lastno skledo, polno narodovih biserov. In eden od teh biserov je tudi NOB. Pa še to nam ni dovolj. Sedaj se je zbralo nekaj »osamosvojiteljev«, ki so začeli pljuvati tudi na Teritorialno obrambo in takratno Milico. Vse zasluge teh enot v vojni za Slovenijo bi radi izničili. Samostojna Slovenija pa je nastala kar po »milosti božji« in volji peščice izbrancev, ki sami sebi obešajo zmagovalni lovorjev venec.
Naj živi Osvobodilna fronta slovenskega naroda, naj živi uporni duh v mladem človeku. Človek sedanjega časa, dvigni pest proti vsakemu nasilji, zatiranju, izkoriščanju in duševni plehkosti, vojnam, sovraštvu. Tak je bil tudi progam OF.
Ps: Dnevu Osvobodilne fronte so dali drugo ime in ga razglasili za državni praznik. Sedaj pa kričijo: » Kakšen boj proti okupatorjem. Šli ste se revolucijo, NOB je farsa, NOB je mit« Prav nam je. Osvobodilna fronta je širši pojem, kakor upor proti določenemu okupatorju.
Vzeli so nam OF, dobili pa smo OOF (skoraj vsak izdelek ima ta napis).
Nasvidenje na partizanskih proslavah. Računajte na nas!
Andrej BOLČINA
Dolenje Brdo 4, 4223 POLJANE
E- [email protected]
POSNETEK KONCERTA PARTIZANSKEGA PEVSKEGA ZBORA
Obveščamo vas, da bo RTV SLO na prvem programu radia v soboto, dne 27. aprila 2019 ob 20.00 v okviru oddaje "Sobotni glasbeni večer" predvajala posnetek celotnega Jubilejnega koncerta, ki je bil 9. aprila v Cankarjevem domu.
Istega dne (27. 4.), to je na Dan upora, bo RTV SLO na drugem programu televizije predvajala posnetek glasbenega dela Jubilejnega koncerta.
Oba posnetka boste lahko tudi kasneje našli v arhivu oddaj RTVSLO na internernem portalu MMC (https://4d.rtvslo.si/arhiv/).
Istega dne (27. 4.), to je na Dan upora, bo RTV SLO na drugem programu televizije predvajala posnetek glasbenega dela Jubilejnega koncerta.
Oba posnetka boste lahko tudi kasneje našli v arhivu oddaj RTVSLO na internernem portalu MMC (https://4d.rtvslo.si/arhiv/).
O ženski spomeniški figuri na gorenjskem po drugi svetovni vojni
Pri založbi Pipanova knjiga je izšla prva knjiga iz zbirke Javni spomeniki na Gorenjskem z naslovom O ženski spomeniški figuri na Gorenjskem po drugi svetovni vojni. Knjiga je opisni in analitični prikaz upodobitve ženske v dvajsetem stoletju na gorenjski plastiki.
Poleg drugih spomenikov so še posebej izpostavljeni spomeniki na Kriški planini, v Zgornjih Gorjah, v Begunjah na Gorenjskem, na Slovenskem Javorniku, na Jesenicah, v Kranju, v Žireh, v Železnikih, v Davči, v Kropi, v Tržiču, v Hrušici pri Jesenicah, v Dražgošah, v Prtovču in v Javroniškem Rovtu.
Format: 165 x 230 mm
vezava: trda
Obseg 74
Cena knjige je 21,00€
Poleg drugih spomenikov so še posebej izpostavljeni spomeniki na Kriški planini, v Zgornjih Gorjah, v Begunjah na Gorenjskem, na Slovenskem Javorniku, na Jesenicah, v Kranju, v Žireh, v Železnikih, v Davči, v Kropi, v Tržiču, v Hrušici pri Jesenicah, v Dražgošah, v Prtovču in v Javroniškem Rovtu.
Format: 165 x 230 mm
vezava: trda
Obseg 74
Cena knjige je 21,00€
nedeljski gost - partizanski pevski zbor
Vabimo vas k poslušanju oddaje Nedeljski gost na Val 202, kjer so v nedeljo, 7. 4. 2019 gostili Partizanski pevski zbor. Prilagamo povezavo: Od zmag do zmag.
V SPOMIN SREČKU TUŠARJU
Srečko Tušar (1925-2019)
Polkovnik Srečko TUŠAR se je rodil 18. maja 1925 v Idriji v rudarski družini, uradno kot Feliks Tušar. Kot sin narodno zavedne družine je v neprijaznem vzdušju potujčevalne italijanske oblasti že 1942 postal mladinski aktivist OF in se leta 1943 vključil v NOV, ter med boji na Goriški fronti, jeseni 1943, osemnajstleten postal komandir enote, ki se je kalila med stalnimi nemškimi napadi in redkokdaj imela priložnost za počitek. Srečku nikoli ni manjkalo poguma, odlikoval se je zlasti v zahtevnih in drznih posegih, kjer je hitro pokazal veliko poguma, izjemno odločnost, iznajdljivost in popolno predanost narodnoosvobodilnemu boju.
Bil je komandir diverzantske čete, ki je 5. februarja 1944 vdrla v idrijski rudnik, minirala črpalke in za ves čas vojne onesposobila njegov spodnji del. V noči s 23. na 24. april 1944 je Srečko vodil četo, katere člani so se skrivoma vtihotapili v Postojnsko jamo in tamkaj uničili 12 vagonov bencina, namenjenega za potrebe nemške vojske.
Ko je štab Vojkove brigade ustanovil udarni vod, je Srečko postal njegov prvi poveljnik. Naloga borcev - izbranih prostovoljcev - so bile diverzantske akcije in tudi vdori ter najzahtevnejši posegi v sovražnem zaledju. Vod je odigral pomembno vlogo poleti 1944, ko se je bojeval v Baški grapi, kjer so enote IX. korpusa NOV onesposobile strateško pomembno železniško progo Jesenice - Podbrdo - Gorica – Trst. Bil je tudi na čelu enot med prenosom 123 težkih ranjencev iz Cerkna v Loško dolino.
Med bitko za Črni vrh je bil z udarnim vodom na razpolago Gradnikovi brigadi med obleganjem domobranske postojanke, kjer je vod bistveno pripomogel k njenemu padcu in utrpel največ žrtev. Po tej bitki je postal komandant 2. bataljona Vojkove brigade in kasneje 1. bataljona Prešernove brigade.
Po koncu II. svetovne vojne je postal poklicni vojak in dolgo let deloval v Centru za vzgojo častnikov in podčastnikov izvidniških, planinskih in padalskih enot tukaj na Bohinjski Beli. Skozi njegove tečaje so šle neštete generacije, med njimi tudi desetine vrhunskih slovenskih alpinistov, ki so kasneje dosegli in osvojili sam svetovni alpinistični vrh. Med njegovimi »varovanci« so bili številni alpinisti, med drugimi tudi Ante Mahkota in Aleš Kunaver.
Že leta 1945 se je včlanil v PD Mojstrana in postal aktiven alpinist, nekaj kasneje je postal tudi član Gorske reševalne službe in nato še učitelj smučanja. Ob ustanovitvi Postaje GRS v Škofji Loki se je aktivno priključil tej postaji in s svojimi izkušnjami pomagal premagati marsikatero težavo. Kot član GRS je imel pregled nad novostmi v tehniki reševanja in najsodobnejšo opremo. Imel pa je tudi občutek za potrebe planincev in poskrbel, da so ob posodobitvah vojaške opreme še uporabne odpisane konopljene vrvi, vponke, dereze, plazovne vrvice pa tudi kakšen klin in druga oprema iz vojaških zalog zastonj prišle v roke planincev, ki si tega tedaj še niso mogli nabaviti v domačih trgovinah.
Polkovnik Tušar je leta 1962 s svojimi vojaki planinci ponesel na vrh Triglava gorski top težak 1200 kg, s katerim so izstrelili častno salvo našemu gorskemu očaku in gorskim topničarjem v pozdrav. Vodil je mnoge prikazne vojaške vaje za visoke tuje delegacije z vsega sveta in s tem poudarjal sposobnosti in moč našega vojaškega gorništva.
Po upokojitvi je aktivno sodeloval pri usposabljanju Teritorialne obrambe in bil prepričljiv pobudnik in zagovornik razvoja alpsko-izvidniških enot.
Srečka Tušarja smo v Škofji Loki poznali predvsem kot partizana, vojaka – oficirja, ki se je s svojim pogumom in vztrajnostjo zapisal v slovensko zgodovino, pa ne samo v slovensko. Njega in njegova dela so častile tudi mnoge tuje delegacije z vsega sveta. Prejel je mnoga priznanja, plakete in odlikovanja:
Red zaslug za narod, red za vojne zasluge s srebrnim in zlatim mečem, red za delo z zlatim vencem, spominske medalje Vojkove, Prešernove in Gradnikove brigade, red za hrabrost, vojni križ za hrabrost iz Poljske, odlikovanje odličnega oficirja iz Madžarske in še in še bi lahko naštevali.
Sodeloval je v različnih organizacijah kjer je bil povsod aktiven zakar je prejel številna priznanja in pohvale, in nenazadnje je bil naš dolgoletni član ZZB NOB Stara Loka-Podlubnik.
Takoj po priselitvi v Loko se je vključil tudi v Avto moto društvo in bil pomemben član pri organizaciji moto dirk za nagrado Loke. Osebno in z vojaki se je vklučeval tudi v organizacijo vseh drugih prireditev, vse do mednarodnih tekmovanj. Kot član Smučarskega kluba Alpetour je sodeloval pri organizaciji Pokala Loka in med drugim reševal in premagoval nerešljive snežne razmere na Olimpijskih igrah v Sarajevu. Za njegov prispevek k razvoju športa na loškem je prejel tudi Zlato plaketo za športne dosežke.
Kot človek je Srečko Tušar nedvomno živel polno. Vse svoje življenje je izkazoval pripadnost organizaciji, ter prispeval k ohranjanju zgodovinskega spomina NOB in utrjevanju domovinske zavesti. Pogrešali ga bomo predvsem zato, ker je imel odnos do sveta okrog sebe, do sveta, ki ga je sam ustvarjal in poznal. Vedel je, kaj je narodnost, kaj jezik, kaj država, kaj slovenstvo in kaj so resnične vrednote, vedel je, kaj je bistveno in kaj navlaka. Svetovljan po duhu, človek visokih etičnih načel, a trdno zasidran v slovenstvo.
Izgubili smo velikega učitelja, ki je vsem nam skozi desetletja našega sodelovanja nudil varno zavetje in kazal pravo smer, kako biti človek z veliko začetnico, kako delati dobro in kako prisluhniti drug drugemu v veselju in žalosti.
Hvala ti za vse, vedno se te bomo spominjali!
Vesna Harej, KO Združenja borcev za vrednote NOB Stara Loka - Podlubnik
Polkovnik Srečko TUŠAR se je rodil 18. maja 1925 v Idriji v rudarski družini, uradno kot Feliks Tušar. Kot sin narodno zavedne družine je v neprijaznem vzdušju potujčevalne italijanske oblasti že 1942 postal mladinski aktivist OF in se leta 1943 vključil v NOV, ter med boji na Goriški fronti, jeseni 1943, osemnajstleten postal komandir enote, ki se je kalila med stalnimi nemškimi napadi in redkokdaj imela priložnost za počitek. Srečku nikoli ni manjkalo poguma, odlikoval se je zlasti v zahtevnih in drznih posegih, kjer je hitro pokazal veliko poguma, izjemno odločnost, iznajdljivost in popolno predanost narodnoosvobodilnemu boju.
Bil je komandir diverzantske čete, ki je 5. februarja 1944 vdrla v idrijski rudnik, minirala črpalke in za ves čas vojne onesposobila njegov spodnji del. V noči s 23. na 24. april 1944 je Srečko vodil četo, katere člani so se skrivoma vtihotapili v Postojnsko jamo in tamkaj uničili 12 vagonov bencina, namenjenega za potrebe nemške vojske.
Ko je štab Vojkove brigade ustanovil udarni vod, je Srečko postal njegov prvi poveljnik. Naloga borcev - izbranih prostovoljcev - so bile diverzantske akcije in tudi vdori ter najzahtevnejši posegi v sovražnem zaledju. Vod je odigral pomembno vlogo poleti 1944, ko se je bojeval v Baški grapi, kjer so enote IX. korpusa NOV onesposobile strateško pomembno železniško progo Jesenice - Podbrdo - Gorica – Trst. Bil je tudi na čelu enot med prenosom 123 težkih ranjencev iz Cerkna v Loško dolino.
Med bitko za Črni vrh je bil z udarnim vodom na razpolago Gradnikovi brigadi med obleganjem domobranske postojanke, kjer je vod bistveno pripomogel k njenemu padcu in utrpel največ žrtev. Po tej bitki je postal komandant 2. bataljona Vojkove brigade in kasneje 1. bataljona Prešernove brigade.
Po koncu II. svetovne vojne je postal poklicni vojak in dolgo let deloval v Centru za vzgojo častnikov in podčastnikov izvidniških, planinskih in padalskih enot tukaj na Bohinjski Beli. Skozi njegove tečaje so šle neštete generacije, med njimi tudi desetine vrhunskih slovenskih alpinistov, ki so kasneje dosegli in osvojili sam svetovni alpinistični vrh. Med njegovimi »varovanci« so bili številni alpinisti, med drugimi tudi Ante Mahkota in Aleš Kunaver.
Že leta 1945 se je včlanil v PD Mojstrana in postal aktiven alpinist, nekaj kasneje je postal tudi član Gorske reševalne službe in nato še učitelj smučanja. Ob ustanovitvi Postaje GRS v Škofji Loki se je aktivno priključil tej postaji in s svojimi izkušnjami pomagal premagati marsikatero težavo. Kot član GRS je imel pregled nad novostmi v tehniki reševanja in najsodobnejšo opremo. Imel pa je tudi občutek za potrebe planincev in poskrbel, da so ob posodobitvah vojaške opreme še uporabne odpisane konopljene vrvi, vponke, dereze, plazovne vrvice pa tudi kakšen klin in druga oprema iz vojaških zalog zastonj prišle v roke planincev, ki si tega tedaj še niso mogli nabaviti v domačih trgovinah.
Polkovnik Tušar je leta 1962 s svojimi vojaki planinci ponesel na vrh Triglava gorski top težak 1200 kg, s katerim so izstrelili častno salvo našemu gorskemu očaku in gorskim topničarjem v pozdrav. Vodil je mnoge prikazne vojaške vaje za visoke tuje delegacije z vsega sveta in s tem poudarjal sposobnosti in moč našega vojaškega gorništva.
Po upokojitvi je aktivno sodeloval pri usposabljanju Teritorialne obrambe in bil prepričljiv pobudnik in zagovornik razvoja alpsko-izvidniških enot.
Srečka Tušarja smo v Škofji Loki poznali predvsem kot partizana, vojaka – oficirja, ki se je s svojim pogumom in vztrajnostjo zapisal v slovensko zgodovino, pa ne samo v slovensko. Njega in njegova dela so častile tudi mnoge tuje delegacije z vsega sveta. Prejel je mnoga priznanja, plakete in odlikovanja:
Red zaslug za narod, red za vojne zasluge s srebrnim in zlatim mečem, red za delo z zlatim vencem, spominske medalje Vojkove, Prešernove in Gradnikove brigade, red za hrabrost, vojni križ za hrabrost iz Poljske, odlikovanje odličnega oficirja iz Madžarske in še in še bi lahko naštevali.
Sodeloval je v različnih organizacijah kjer je bil povsod aktiven zakar je prejel številna priznanja in pohvale, in nenazadnje je bil naš dolgoletni član ZZB NOB Stara Loka-Podlubnik.
Takoj po priselitvi v Loko se je vključil tudi v Avto moto društvo in bil pomemben član pri organizaciji moto dirk za nagrado Loke. Osebno in z vojaki se je vklučeval tudi v organizacijo vseh drugih prireditev, vse do mednarodnih tekmovanj. Kot član Smučarskega kluba Alpetour je sodeloval pri organizaciji Pokala Loka in med drugim reševal in premagoval nerešljive snežne razmere na Olimpijskih igrah v Sarajevu. Za njegov prispevek k razvoju športa na loškem je prejel tudi Zlato plaketo za športne dosežke.
Kot človek je Srečko Tušar nedvomno živel polno. Vse svoje življenje je izkazoval pripadnost organizaciji, ter prispeval k ohranjanju zgodovinskega spomina NOB in utrjevanju domovinske zavesti. Pogrešali ga bomo predvsem zato, ker je imel odnos do sveta okrog sebe, do sveta, ki ga je sam ustvarjal in poznal. Vedel je, kaj je narodnost, kaj jezik, kaj država, kaj slovenstvo in kaj so resnične vrednote, vedel je, kaj je bistveno in kaj navlaka. Svetovljan po duhu, človek visokih etičnih načel, a trdno zasidran v slovenstvo.
Izgubili smo velikega učitelja, ki je vsem nam skozi desetletja našega sodelovanja nudil varno zavetje in kazal pravo smer, kako biti človek z veliko začetnico, kako delati dobro in kako prisluhniti drug drugemu v veselju in žalosti.
Hvala ti za vse, vedno se te bomo spominjali!
Vesna Harej, KO Združenja borcev za vrednote NOB Stara Loka - Podlubnik
FOJBE in KRAŠKE JAME pa še kar naprej !
Drobna dopolnitev vašega komentarja, gospod GRIMS:
» …tudi tisti slovenski otroci, ki so pomrli v italijanskih koncentracijskih taboriščih niso bili nič drugačni, kakor…..« Le da so pomrli zaradi lakote in v umazaniji lastnih iztrebkov. V taborišča pa so jih odgnali Salvijinijevi predniki s pomočjo vaških straž (beri izdajalcev).
Morda pa bova našla »manjšo« razliko v »Zločinu na Angelski Gori«, kajti tam sta, 23. 2. 1943. dva otroka našla smrt na bajonetu vojaka Kraljevine Italije. Ime zločinca je znano. Niso bili fašisti. Redna italijanska vojska je pobila 5 člansko družino in žrtve zmetala v gorečo hišo. To raboto so vojaki naredili v »lasni režiji, brez sosedske pomoči« (beri vaških straž, ker mi Primorci izdajalcev nismo poznali). Kliknite na portal »Zločin na Angelski Gori« pa vam bo vse jasno, gospod Grims. Kadar se bo kdo od italijanskih oblastnikov ojunačil in se, kjerkoli na številnih moriščih, opravičil Slovencem za storjeno gorje, bom tudi sam izrazil spoštovanje »prijateljski sosedi«.
Tudi vaš komentar, gospod Janez Janša, si dovoljujem popraviti in dopolniti:
» Fašizem je bil dejstvo, njegovi zločini razkrinkani ???.....« Ni res. Zločini Kraljevine Italije niso bili nikoli razkrinkani, ne doma ne v svetu. S posebnim zakonom je Republika Italija razrešila vsake odgovornosti vse zločince, leve in desne, partizane in fašiste,vojake in karabinerje , uradnike in učitelje. In potem so si »domislili« kraške jame in tam na Bazovici pri eni postavili »zid objokovanja«, da bi omilili svoje stare in sedanje frustracije.
Sicer pa moj skromen nasvet. Gospoda Taiani in Silvani, ter vsi vajini somišljeniki, podporniki in častilci: Odkrijte ta brezna, spravite na dan vsebino, opravite strokoven pregled, ločite okostja in človeške ostanke pokopljite dostojno , kjerkoli. Vse špekulacije bodo izključene. Slišal sem namreč, da so v teh breznih tudi ameriške škovace – smeti?
Pa tudi tega ne gre pozabiti. Oni – Italijani so prišli k nam, nismo mi – Slovenci vdrli na njihovo ozemlje. In niso prišla, da bi naredili »una bella pasegiatta« ali
»un buon pranzo« (lep sprehod in dobro kosilo). Prišli so z ognjem in mečem, da bi nam dopovedali, da smo barbari »la gente maledetta« (prekleto ljudstvo). In mislili so zelo resno. Če se je kdo temu upiral so sledile aretacije, izgoni, pitje strojnega olja, ali pa kar požigi in streli. Če je kdo od njih v teh okoliščinah končal v kakšnem breznu, obžalujem. Bila je vojna, ki jo niso začeli Slovenci niti komunisti ali partizani.
» …tudi tisti slovenski otroci, ki so pomrli v italijanskih koncentracijskih taboriščih niso bili nič drugačni, kakor…..« Le da so pomrli zaradi lakote in v umazaniji lastnih iztrebkov. V taborišča pa so jih odgnali Salvijinijevi predniki s pomočjo vaških straž (beri izdajalcev).
Morda pa bova našla »manjšo« razliko v »Zločinu na Angelski Gori«, kajti tam sta, 23. 2. 1943. dva otroka našla smrt na bajonetu vojaka Kraljevine Italije. Ime zločinca je znano. Niso bili fašisti. Redna italijanska vojska je pobila 5 člansko družino in žrtve zmetala v gorečo hišo. To raboto so vojaki naredili v »lasni režiji, brez sosedske pomoči« (beri vaških straž, ker mi Primorci izdajalcev nismo poznali). Kliknite na portal »Zločin na Angelski Gori« pa vam bo vse jasno, gospod Grims. Kadar se bo kdo od italijanskih oblastnikov ojunačil in se, kjerkoli na številnih moriščih, opravičil Slovencem za storjeno gorje, bom tudi sam izrazil spoštovanje »prijateljski sosedi«.
Tudi vaš komentar, gospod Janez Janša, si dovoljujem popraviti in dopolniti:
» Fašizem je bil dejstvo, njegovi zločini razkrinkani ???.....« Ni res. Zločini Kraljevine Italije niso bili nikoli razkrinkani, ne doma ne v svetu. S posebnim zakonom je Republika Italija razrešila vsake odgovornosti vse zločince, leve in desne, partizane in fašiste,vojake in karabinerje , uradnike in učitelje. In potem so si »domislili« kraške jame in tam na Bazovici pri eni postavili »zid objokovanja«, da bi omilili svoje stare in sedanje frustracije.
Sicer pa moj skromen nasvet. Gospoda Taiani in Silvani, ter vsi vajini somišljeniki, podporniki in častilci: Odkrijte ta brezna, spravite na dan vsebino, opravite strokoven pregled, ločite okostja in človeške ostanke pokopljite dostojno , kjerkoli. Vse špekulacije bodo izključene. Slišal sem namreč, da so v teh breznih tudi ameriške škovace – smeti?
Pa tudi tega ne gre pozabiti. Oni – Italijani so prišli k nam, nismo mi – Slovenci vdrli na njihovo ozemlje. In niso prišla, da bi naredili »una bella pasegiatta« ali
»un buon pranzo« (lep sprehod in dobro kosilo). Prišli so z ognjem in mečem, da bi nam dopovedali, da smo barbari »la gente maledetta« (prekleto ljudstvo). In mislili so zelo resno. Če se je kdo temu upiral so sledile aretacije, izgoni, pitje strojnega olja, ali pa kar požigi in streli. Če je kdo od njih v teh okoliščinah končal v kakšnem breznu, obžalujem. Bila je vojna, ki jo niso začeli Slovenci niti komunisti ali partizani.
NEKAJ MOJIH MISLI OB »DNEVU KULTURE 2019«, februar 2019
Ko je znameniti angleški državnik Winston CHIRCHILL postal predsednik vlade Združenega kraljestva Velike Britanije, je bil svet soočen s katastrofo svetovne morije, ki je bila pred vrati. Spopad dobrega z zlom, ali kulture z barbarstvom, je bil neizogiben. Državnik pronicljivega razume, kakor je bil gospod CHIRCHILL je takoj ukazal zmanjšati vse državne izdatke na vseh postavkah proračuna, razen za obrambo in kulturo. Začudenim podrejenim uradnikom in politikom je pojasnil: » Če izgubimo svojo kulturo, čemu bi se potem še borili«? . Tako prepričanje je globoko zakoreninjeno tudi v zavesti našega naroda. Smo narod, ki je svojo bit, svoj obstoj naslonil na kulturo. Kultura nas je ohranjala skupaj, kajti vse drugo nam je vedno jemalo, nas razdvajalo. In še nekaj nas Slovence druži z mislijo in prepričanjem tega velikega angleškega državnika. » Leta 1940 – 1941 je bila vsa Evropa prepričana, da je Hitlerjeva Nemčija nepremagljiva. Le W. CHERCHILL in fantje v naših gozdovih so bili velika izjema« (I.Š. sp-Dela) V tem citatu je izraženo bistvo vsega takratnega dogajanja. Vse drugo je sprenevedanje in bežanje od lastne odgovornosti za napačne odločitve.
S tem dolgim uvodom sem hotel morebitnemu bralcu povedati, da je boj za narodov obstoj, v bistvu boj za lastno kulturo. Narod brez lastno kulture ne more obstajati. » Najprej zažgeš knjigo, potem zažgeš človeka« je izjavil filozof. Jaz, ki sem doživel in videl oboje, bi ga dopolnil. Ko bi človek uničil vse knjige, bi moral lajati, kakor potepuški pes, ker svoje lastne besede ne bi razumel.
V tistih časih, ko je škorenj ponorelega fašistično-nacističnega barbarstva
tlačil Evropo je W. CHIRCHILL »ponudil« svojemu narodu: kri, znoj in solze.
Naši fantje in dekleta pa so iz gozdov prinašali pesem in glasbo. Na kri, znoj in solze je bilo treba »pozabiti«. Ali si danes v naši državi še kdo lahko zamisli veselje in srečo nas Primorcev, ko je v vas prikorakala partizanska enota in je iz njihovih grl donela slovenska pesem, harmonika pa je koraku dajala strumnost in navdušenje v srcih? Svet ne pozna uporniškega gibanja ali organizirane vojaške skupnosti, ki bi bila v 4 leta trajajočem boju sposobna organizirati in priredi toliko kulturnih dogodkov, kakor je to uspelo slovenskemu partizanskemu gibanju. Tiskale so se knjige, časopisi, radio je prenašal novice. Pesniki so pisali pesmi, na skednjih in vaških odrih je tekla slovenska beseda. Borci v zasedah in pri počitku so si »krajšali« čas s pesmijo ali prozo. Mnogi so knjižice Prešerna, Kosovela, Gradnika, Gregorčiča nosili s seboj in jih skrbno varovali. V« prtljagi kulture » so se med borci našle tudi kakšne mašna bukve.
V kulturo nekega naroda v vojnih razmerah spada tudi skrb za ranjence. Številne bolnišnice po gozdovih in skritih kotanjah ter grapah so bile garant oskrbe ranjenim borcem.
Vse to je obsegalo partizansko gibanje. Ni bila odločilna samo puška. Tudi knjiga je pripomogla k zmagi nad grozečim barbarstvom.
Dolga leta po teh dogodkih, ko so podrobnosti že skoraj pozabljene in se petina tega naroda zopet prebija skozi revščino, sile vojnega hujskaštva pa jemljejo vajeti v svoje roke, se pojavi učen človek z akademskimi naslovi in poskuša partizansko pesem, pesem upora osmešiti in zaničevati. Konkretno. Pesem »Primorska himna« - Vstala Primorska je bila označena za:… »prostaško maščevalno dretje«….??? Res je. Prvotno besedilo te pesmi govori »..maščevana bo Bazovica«… , ampak cenjeni gospod, ki poučuje mladež na znani zasebni šoli v Ljubljani, je pozabil, da v Knjigi vseh knjig - Svetem pismu ali Pravljici vseh pravljic štrli maščevanje iz vsake strani. Skoraj ni mogoče obrniti lista in prebrati, da nam grozi maščevanje (božje ali hudičevo), če bomo samo podvomili v pravilnost tamkajšnjih dogem. Le za primer. ..«neplodna ženska je suha veja na drevesu, ki jo je treba odžagati in zažgati«…
Bodi dovolj in bodimo kulturni, vsaj danes.
…dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade? …. (drugo so že)
Dolenje Brdo, 8 februar 2019.
S tem dolgim uvodom sem hotel morebitnemu bralcu povedati, da je boj za narodov obstoj, v bistvu boj za lastno kulturo. Narod brez lastno kulture ne more obstajati. » Najprej zažgeš knjigo, potem zažgeš človeka« je izjavil filozof. Jaz, ki sem doživel in videl oboje, bi ga dopolnil. Ko bi človek uničil vse knjige, bi moral lajati, kakor potepuški pes, ker svoje lastne besede ne bi razumel.
V tistih časih, ko je škorenj ponorelega fašistično-nacističnega barbarstva
tlačil Evropo je W. CHIRCHILL »ponudil« svojemu narodu: kri, znoj in solze.
Naši fantje in dekleta pa so iz gozdov prinašali pesem in glasbo. Na kri, znoj in solze je bilo treba »pozabiti«. Ali si danes v naši državi še kdo lahko zamisli veselje in srečo nas Primorcev, ko je v vas prikorakala partizanska enota in je iz njihovih grl donela slovenska pesem, harmonika pa je koraku dajala strumnost in navdušenje v srcih? Svet ne pozna uporniškega gibanja ali organizirane vojaške skupnosti, ki bi bila v 4 leta trajajočem boju sposobna organizirati in priredi toliko kulturnih dogodkov, kakor je to uspelo slovenskemu partizanskemu gibanju. Tiskale so se knjige, časopisi, radio je prenašal novice. Pesniki so pisali pesmi, na skednjih in vaških odrih je tekla slovenska beseda. Borci v zasedah in pri počitku so si »krajšali« čas s pesmijo ali prozo. Mnogi so knjižice Prešerna, Kosovela, Gradnika, Gregorčiča nosili s seboj in jih skrbno varovali. V« prtljagi kulture » so se med borci našle tudi kakšne mašna bukve.
V kulturo nekega naroda v vojnih razmerah spada tudi skrb za ranjence. Številne bolnišnice po gozdovih in skritih kotanjah ter grapah so bile garant oskrbe ranjenim borcem.
Vse to je obsegalo partizansko gibanje. Ni bila odločilna samo puška. Tudi knjiga je pripomogla k zmagi nad grozečim barbarstvom.
Dolga leta po teh dogodkih, ko so podrobnosti že skoraj pozabljene in se petina tega naroda zopet prebija skozi revščino, sile vojnega hujskaštva pa jemljejo vajeti v svoje roke, se pojavi učen človek z akademskimi naslovi in poskuša partizansko pesem, pesem upora osmešiti in zaničevati. Konkretno. Pesem »Primorska himna« - Vstala Primorska je bila označena za:… »prostaško maščevalno dretje«….??? Res je. Prvotno besedilo te pesmi govori »..maščevana bo Bazovica«… , ampak cenjeni gospod, ki poučuje mladež na znani zasebni šoli v Ljubljani, je pozabil, da v Knjigi vseh knjig - Svetem pismu ali Pravljici vseh pravljic štrli maščevanje iz vsake strani. Skoraj ni mogoče obrniti lista in prebrati, da nam grozi maščevanje (božje ali hudičevo), če bomo samo podvomili v pravilnost tamkajšnjih dogem. Le za primer. ..«neplodna ženska je suha veja na drevesu, ki jo je treba odžagati in zažgati«…
Bodi dovolj in bodimo kulturni, vsaj danes.
…dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade? …. (drugo so že)
Dolenje Brdo, 8 februar 2019.
POZNAM MOŽA, KI JE TEGA ZMOŽEN. januar 2019
Ni moj namen, da bi koga branil ali dopolnjeval v razpravi pod gornjim naslovom. Le spoštovanega gospoda F. PINTARJA v njegovem prispevku
( SP – DELA 05.01. 2019) bi rad opomnil, da tisto kar očita drugim, počne tudi sam. Nikjer ne omenja okupacije. Pretežno celotno besedilo F. P. opisuje le posledice, ki so sicer lahko točne. Vzrok teh posledic pa je okupacija. Slovenci smo bili razkosani in v načrtih okupatorjevih vojska je bilo zapisano, da bomo izginili z obličja zemljevida. Vi pa vsiljujete misel kakor, da je bil to le nek ideološki boj med (neomenjenim) komunizmom in naprednimi demokratičnimi (neomenjenimi) silami. Opisujete tudi nasilje VOS –a . Pozabljate pa na nasilje okupatorja, na izseljevanje nedolžnih celih družin, na koncentracijska taborišča, ki jih je okupator polnil s pomočjo domačih (zamolčanih) ovaduhov. Pa zanemariva vse to. Vsakemu nasilju se je treba upreti. Nasilje rodi nasilje. Zločina ne odpraviš z zločinom. Toda nikjer na svetu, nikjer v nobenem pisanem ali naravnem pravu ne boste našli razloga, ki bi opravičeval sodelovanje z okupatorji. » … vse je bilo upravičeno, dokler Slovenec ni prevzel orožja od okupatorja in ga nameril proti Slovencu ..« (citat S. H. Po spominu).
Avtor članka F. P. omenja tudi vaške straže in domobranstvo. Nič pa o tem kdo je te formacije ustanovil, oborožil, plačeval in poveljeval. Danes se lepo sliši ime »vaške straže« , ampak italijanski okupator se ni prav nič sprenevedal. Imenoval jih v skladu s svojimi jezikovnimi pravili » Milizia volontare anti comunista« - MVAC in jih vključil v svoje policijske vrste. Preprosti ljudje pa so govorili o beli gardi, raztrgancih, črni roki, legiji smrti itd. Potem je prišel
8. september 1943 – razpad Italije. Gospodar je bežal, njegovi varovanci vaški stražarji so ostali na cedilu. Nov, nemški gospodar je bil dobrodošel. Nemška SS policija je dobesedno polovila raztepene – »rashajkane« vaške stražarje. Nemški SS general Erwin ROSENER je podpisal ukaz, da se iz teh ostankov vaških straž ustanovi SLOWENISCHE LANDWEHR. Imeni » vaške straže « in »slovensko domobranstvo« so okupatorji pustili za pesek v oči redkim naivnežem tistega časa.
O tem ali je NOB MIT, ne gre izgubljati besed. Verjeli ali ne (zamolčali). Ampak ves demokratični svet je že davno priznal, da je bila NOB enakopravni partner v zmagi nad naci- fašizmov v II, svetovni vojni. Jaz pa vam (in še drugim) brez zadržkov povem, da je EN VELIK MIT vaša teza o tem, da so se vaški stražarji in domobranci borili za demokratično Slovenijo sedanjega tipa.
Vaški stražarji so se borili za tisto domovino, katere ključ so takratni ljubljanski veljaki simbolično izročili okupatorju, za tisto domovino za, katero se je politična elita šla priklonit Mussoliniju v Rim. Morda tudi za tisto, ki so zanjo maševali ( »La messa per la Patria« ) v številnih cerkvah ljubljanske province?
Maše za domovino (La messa per la Patrija) sta se pogosto udeleževala tudi
okupacijski komisar E. Grazioli in general M. Robotti z vsem spremstvom in vojaško kramo karnevalskih razsežnosti. Mogoče sta pa tudi ona dva molila za svobodno Slovenijo?
Domobranska domovina je definirana v besedilu prisege: …« za združeno Slovenijo v svobodni Evropi pod vodstvo Fireria …« Pravijo, da so prisegli s figo v žepu. ….« prisega je prisega, s figo v žepu ali brez«…., je že davno dejal veliki slovenski mislec gospod Trstenjak.
Tudi trditve o državljanski vojni so MIT. To bi bilo tako kakor »temna in svetla stran meseca« . Na temni – partizani, na svetli vaški stražarji in domobranci. Ali na temni komunist i – na svetli napredne demokratične sile. Ali
na temni – krvavi revolucionarji – na svetli proti revolucionarji. Tako bi radi danes prikazali tedanje dogodke. Pozabljajo pa (zamolčijo), da je tisto »svetlo stran meseca« osvetljeval okupator in da so bili udeleženci »svetle strani« /beri vaške straže in domobranci) integrirani v okupatorjeve vojaške sile. Njihov del.
Sprejeli so okupatorjevo strategijo, njegovo logiko. Pristali na njegov načrt in mu pomagali pri uresničevanju tega načrta. Ta pa je predvideval izničenje slovenskega naroda. Torej tudi vaških stražarjev in domobrancev.
Za konec bi vam rad predlagal, da MIT o državljanski vojni nehate širiti čez vso Slovenijo. Z »mineštro«, ki so jo skuhali v Ljubljanski provinci (Provicia di Lubiana) velik del Slovenije nima nič skupnega. Tisti, ki so to jed skuhali, naj jo tudi pojedo. Zlasti mi Primorci to pregreto in prismojeno čorbo slabo prebavljamo. Če pristanemo na tezo o državljanski vojni v Sloveniji v obdobju II. svetovne vojne, pristanemo na izenačitev boja partizanov in boja domobrancev. To pa je nevzdržno.Hvala.
Opravičujem se tudi naši mladi generaciji, ki teh časov ni doživljala v živo in »mora« sedaj poslušati razne »raziskovalce« zgodovine, ki vse vedo iz knjig in drugih »zgodovinskih« virov. Taki, ki« kaj vemo« iz » prve roke« počasi odhajamo v nirvano. Zato ne morem biti tiho. Oprostite.
Tudi gospod B. Sket zasluži opravičilo, ker je tako umirjeno, dostojanstveno, kulturno in dobronamerno sprožil temo o medsebojni pomiritvi Slovencev. Namesto, da bi ga podprle vse instance, izzvane in ne izzvane – groba tišina.
Sram me je!
Dolenje Brdo, 8. 1. 2019.
( SP – DELA 05.01. 2019) bi rad opomnil, da tisto kar očita drugim, počne tudi sam. Nikjer ne omenja okupacije. Pretežno celotno besedilo F. P. opisuje le posledice, ki so sicer lahko točne. Vzrok teh posledic pa je okupacija. Slovenci smo bili razkosani in v načrtih okupatorjevih vojska je bilo zapisano, da bomo izginili z obličja zemljevida. Vi pa vsiljujete misel kakor, da je bil to le nek ideološki boj med (neomenjenim) komunizmom in naprednimi demokratičnimi (neomenjenimi) silami. Opisujete tudi nasilje VOS –a . Pozabljate pa na nasilje okupatorja, na izseljevanje nedolžnih celih družin, na koncentracijska taborišča, ki jih je okupator polnil s pomočjo domačih (zamolčanih) ovaduhov. Pa zanemariva vse to. Vsakemu nasilju se je treba upreti. Nasilje rodi nasilje. Zločina ne odpraviš z zločinom. Toda nikjer na svetu, nikjer v nobenem pisanem ali naravnem pravu ne boste našli razloga, ki bi opravičeval sodelovanje z okupatorji. » … vse je bilo upravičeno, dokler Slovenec ni prevzel orožja od okupatorja in ga nameril proti Slovencu ..« (citat S. H. Po spominu).
Avtor članka F. P. omenja tudi vaške straže in domobranstvo. Nič pa o tem kdo je te formacije ustanovil, oborožil, plačeval in poveljeval. Danes se lepo sliši ime »vaške straže« , ampak italijanski okupator se ni prav nič sprenevedal. Imenoval jih v skladu s svojimi jezikovnimi pravili » Milizia volontare anti comunista« - MVAC in jih vključil v svoje policijske vrste. Preprosti ljudje pa so govorili o beli gardi, raztrgancih, črni roki, legiji smrti itd. Potem je prišel
8. september 1943 – razpad Italije. Gospodar je bežal, njegovi varovanci vaški stražarji so ostali na cedilu. Nov, nemški gospodar je bil dobrodošel. Nemška SS policija je dobesedno polovila raztepene – »rashajkane« vaške stražarje. Nemški SS general Erwin ROSENER je podpisal ukaz, da se iz teh ostankov vaških straž ustanovi SLOWENISCHE LANDWEHR. Imeni » vaške straže « in »slovensko domobranstvo« so okupatorji pustili za pesek v oči redkim naivnežem tistega časa.
O tem ali je NOB MIT, ne gre izgubljati besed. Verjeli ali ne (zamolčali). Ampak ves demokratični svet je že davno priznal, da je bila NOB enakopravni partner v zmagi nad naci- fašizmov v II, svetovni vojni. Jaz pa vam (in še drugim) brez zadržkov povem, da je EN VELIK MIT vaša teza o tem, da so se vaški stražarji in domobranci borili za demokratično Slovenijo sedanjega tipa.
Vaški stražarji so se borili za tisto domovino, katere ključ so takratni ljubljanski veljaki simbolično izročili okupatorju, za tisto domovino za, katero se je politična elita šla priklonit Mussoliniju v Rim. Morda tudi za tisto, ki so zanjo maševali ( »La messa per la Patria« ) v številnih cerkvah ljubljanske province?
Maše za domovino (La messa per la Patrija) sta se pogosto udeleževala tudi
okupacijski komisar E. Grazioli in general M. Robotti z vsem spremstvom in vojaško kramo karnevalskih razsežnosti. Mogoče sta pa tudi ona dva molila za svobodno Slovenijo?
Domobranska domovina je definirana v besedilu prisege: …« za združeno Slovenijo v svobodni Evropi pod vodstvo Fireria …« Pravijo, da so prisegli s figo v žepu. ….« prisega je prisega, s figo v žepu ali brez«…., je že davno dejal veliki slovenski mislec gospod Trstenjak.
Tudi trditve o državljanski vojni so MIT. To bi bilo tako kakor »temna in svetla stran meseca« . Na temni – partizani, na svetli vaški stražarji in domobranci. Ali na temni komunist i – na svetli napredne demokratične sile. Ali
na temni – krvavi revolucionarji – na svetli proti revolucionarji. Tako bi radi danes prikazali tedanje dogodke. Pozabljajo pa (zamolčijo), da je tisto »svetlo stran meseca« osvetljeval okupator in da so bili udeleženci »svetle strani« /beri vaške straže in domobranci) integrirani v okupatorjeve vojaške sile. Njihov del.
Sprejeli so okupatorjevo strategijo, njegovo logiko. Pristali na njegov načrt in mu pomagali pri uresničevanju tega načrta. Ta pa je predvideval izničenje slovenskega naroda. Torej tudi vaških stražarjev in domobrancev.
Za konec bi vam rad predlagal, da MIT o državljanski vojni nehate širiti čez vso Slovenijo. Z »mineštro«, ki so jo skuhali v Ljubljanski provinci (Provicia di Lubiana) velik del Slovenije nima nič skupnega. Tisti, ki so to jed skuhali, naj jo tudi pojedo. Zlasti mi Primorci to pregreto in prismojeno čorbo slabo prebavljamo. Če pristanemo na tezo o državljanski vojni v Sloveniji v obdobju II. svetovne vojne, pristanemo na izenačitev boja partizanov in boja domobrancev. To pa je nevzdržno.Hvala.
Opravičujem se tudi naši mladi generaciji, ki teh časov ni doživljala v živo in »mora« sedaj poslušati razne »raziskovalce« zgodovine, ki vse vedo iz knjig in drugih »zgodovinskih« virov. Taki, ki« kaj vemo« iz » prve roke« počasi odhajamo v nirvano. Zato ne morem biti tiho. Oprostite.
Tudi gospod B. Sket zasluži opravičilo, ker je tako umirjeno, dostojanstveno, kulturno in dobronamerno sprožil temo o medsebojni pomiritvi Slovencev. Namesto, da bi ga podprle vse instance, izzvane in ne izzvane – groba tišina.
Sram me je!
Dolenje Brdo, 8. 1. 2019.
ŠEŠKOVA ŠTAJERSKA VARDA, september 2018
Našim vrlim komentatorjem in razlagalcem novejše zgodovine, zlasti one iz časov II. svetovne vojne pri nas v Sloveniji predlagam, da se potrudijo in podajo svojo oceno tudi postroju Šeškove Štajerske varde. Zlasti bi želel slišati mnenje:
Ali bo gospod nadškof tudi navedeno Šekovo falango razglasil za MIT.
Prav nobene podobnosti namreč ne vidim med temi zamaskiranimi kreaturami in partizanskimi borci. Nisem videl nobenega zamaskiranega partizana, ali pa takega, da bi mu trebuh vesel čez pas. Zamaskirani pa so bili raztrganci, pripadniki vaških straž, ki so se preoblekli v raztrgane cape, se izdajali za partizane, sejali strah in trepet med prebivalstvo.
Morda se bo komu postroj Šeškove Štajerske varde zdel navadna burleska. Tudi meni je stvar delovala tako, na prvi pogled. Stvar pa je preveč resna, da bi jo zaupali samo policiji.
Dolenje Brdo, 7.9.2018
- Gospod D. Rupel je v SP Dela, 9. O6. 2018 v članku »ZMAGOVALCI«
- Gospod župnik v Ihanu, Andrej M. POZNIČ je v osebnem pismu meni poimenoval partizane razbojniški gošarji. Zanima me, če gospod župnik tudi v tej združbi Šeškova Štajerska varda vidi kaj razbojniškega? Po videzu sodeč,v postroju zamaskirani osebki, so resnično videti kakor razbojniki.
- Gospod kardinal F. RODE je na svečanosti ob obletnici formiranja vaških straž pri »Kapelici« Šentjoštu dejal, da so bili vrli demokrati in svobodomiselni ljudje (beri vaški stražarji ali MVAC) leta 1942. prisiljeni vzeti orožje od okupatorjev, da so se uprli brezbožnim komunistom, ki so ogrožali njihova življenja in premoženje. Zanima me, gospod kardinal, če se boste tudi sedaj tako verodostojno pozanimali, kje so ti Šeškovi vojščaki dobili orožje, ki so ga nosili v postroju. Ali je tudi njih oborožil kakšen »okupator« ali morda kar naš domač prevratnež?
- Gospod nadškof Zore, metropolit ljubljanski je zapisal, da je NOV MIT.
Ali bo gospod nadškof tudi navedeno Šekovo falango razglasil za MIT.
Prav nobene podobnosti namreč ne vidim med temi zamaskiranimi kreaturami in partizanskimi borci. Nisem videl nobenega zamaskiranega partizana, ali pa takega, da bi mu trebuh vesel čez pas. Zamaskirani pa so bili raztrganci, pripadniki vaških straž, ki so se preoblekli v raztrgane cape, se izdajali za partizane, sejali strah in trepet med prebivalstvo.
Morda se bo komu postroj Šeškove Štajerske varde zdel navadna burleska. Tudi meni je stvar delovala tako, na prvi pogled. Stvar pa je preveč resna, da bi jo zaupali samo policiji.
Dolenje Brdo, 7.9.2018
ŽAL MI JE, VSE JE RES. AVGUST 2018
SPOŠTOVANI GOSPOD NOVINAR,
JOŽE MOŽINA.
Želim vam povedati nekaj mojih misli, ki niso povsem v sozvočju z vašim prispevkom v SP Dela, 18.08. 2018 pod gornjim naslovom. V moji maniri je, da se najprej predstavim. Sem 90 letni upokojenec. Izhajam iz partizanske družine, tudi sam partizan. Le nekaj mesecev, ker mi je bilo takrat le dobrih 15 let. Doma sem na Gori, planota nad vipavsko dolino, med Čavnom in Nanosom. Zibelka in zatočišče partizanskih enot, zlasti po kapitulaciji Italije.
PRIČEVALCI.
Nobene pravice si ne jemljem, da bi podvomil v resničnost tistega, kar so povedali ljudje v oddaji Pričevalci, ki jo vodite na RTV Slovenija. V njihova pričevanja bi lahko »podvomili« le v toliko, kar je splošno znano, da je »spomin pokvarljivo blago« ( spomin je v mnogih primerih dobrohotni lažnivec – B.J.), kar pa velja za vse nas, tudi za mene. Dovoljujem pa si razmišljati o tistem, kar so spoštovani pričevalci zamolčali. Ni sprejemljivo tudi to, da nekateri pričevalci pripovedujejo o krivicah, ki so jih sami trpeli zato, da bi prikrili krivice, ki so jih oni povzročali ali so bili v njih posredno udeleženi. In verjemite mi, gospod Možina, prav to dvoje je »štrlelo« iz tistih pričevanj, ki sem jih gledal in poslušal. Priznam, da nisem gledal vseh. Le dva primera naj navedem.
Po spominu, priznam. Gospod, ki je govoril o dogodkih v vaseh okrog Iga v času italijanske okupacije. Na začetku je korektno opisoval dogodke, ko pa ste mu vi omenili požig neke vasi (menda Črna vas) in streljanje talcev je pričevalec s privzdignjenim glasom in poudarjajoče komentiral: »Seveda, ko pa so ONI izpod Krima vsak večer izzivali vojake v postojanki«.Milo rečeno. Pričevalec je hotel opravičiti okupatorjeva grozodejstva nad civilnim prebivalstvo, ker naj bi partizani izzivali uboge laške soldate še pri nočnem počitku.
Gospa, ki je opisovala dogodke onkraj Karavank, na avstrijski strani
Ljubelja v maju 1945, je govorila o Rupnikovem domobranskem bataljonu, ki naj bi rešil skupino prebežnikov in jih spravil onkraj Drave »na varno k angleškim zaveznikom« Pozabila pa je povedati, da je to bilo že po koncu vojne in, da so ta isti domobranci na dravskem mostu zahrbtno napadli partizansko enoto, pobite partizane pa zmetali v Dravo. Po nekaterih ocenah naj bi bil ta srhljivi dogodek »pika na I« pri odločitvi v zavezniškem poveljstvu, da so potem vračali kolaborante v Jugoslavijo. Tako in nič drugače je moj razum zaznal pričevanja »vaših« pričevalcev. Le spoštovani gospod akademik
pisatelj B. PAHOR ni »zdrsnil« na drseča tla. Ostal je pri objektivni kritiki.
O REVOLUCIJI, DRŽAVLJANSKI VOJNI IN OPOZICIJI.
Pišete : »O komunistični revoluciji in njeni prevladi v partizanskem gibanju so pojmi razčiščeni……« NISO ! Revolucija je bila. Pika – amen. Kdor tega ne prizna, se spreneveda ali nima pojma kaj je takrat bilo. Le » o njeni prevladi …
se ni mogoče strinjati. Tudi več odtenkov je imela. V večini, zlasti med borci- partizani in med revnim prebivalstvom, je revolucija imela ekonomsko-socialni obraz. Nobena oblast, partija, ideologija jih ni zanimala. Le boj za dostojno življenje. Na Primorskem pa tudi nacionalno in politično osvoboditev. Moj starejši, zdaj že pokojni brat je večkrat dejal: » V partizane sem šel tudi zaradi tega, da bi me klicali JOŽE ne GIUSEPPE«. Če ti ukradejo krstno ime, rodbinsko pa popačijo, kaj storiti? Vzeti v roke puško, da si svoje ime povrneš s silo? Je to tudi revolucija? Če je, sem ZA!
Pišete tudi: » Nihče, kar jih poznam, ne slavi zločinov kolaboracije, nacizma, fašizma, kar bi najraje očitali tisti, ki bi najraje ignorirali zločine komunizma«. To je res. In tudi jaz, in vsi kar jih poznam, nihče ne slavi zločinov, takšnih in drugačnih. Zločin se ne odpravi z zločinom. Tudi če ubiješ hudega zločinca, si poskrbel, da je na svetu ostalo enako število zločincev. Stopil si na mesto ubitega. Ampak, spoštovani gospod Možina, to najino besedičenje je bistvo problema »zavijanje v celofan«. Srš problema je, da se z vsemi sredstvi hoče izničiti NOB, da se hoče NOB zreducirati izključno na revolucijo itd. Naj z nekaj primeri podkrepim moje misli. »NOB JE MIT – nadškof Zore«. D. Rupel domobrance enači z opozicijo. Še živeči partizani smo senilni privilegiranci.
Partizanski spomeniki in obeležja onesnažujejo okolje. Partizanske borce enačijo z razbojniškimi gošarji - Poznič, župnik v Ihanu. »Domoljubni in zavedni Slovenci so bili prisiljeni vzeti orožje od okupatorjev – kardinal Rode«.
Ni moj namen, da bi blažil učinke revolucije. Bila je grda in krvava, kakor vsa vojna dogajanja v letih 1941- 1945. Moti me le, da je iz pričevanj in drugih izjav razbrati željo, zaradi revolucije, prikazati kolaboracijo kot »upravičeno samoobrambno gesto domoljubnih in demokratičnih sil, ker je NOB mit, ker je NOB le krinka za revolucijo«. To pa ni sprejemljivo, ker ni res.
Sprejeti razlago, da so bile vaške straže in domobranci opozicija,
protirevolucionarne sile ali »druga stran« v državljanski vojni je, milo rečeno, sprenevedanje. Če bi bilo to res smo edinstvena dežela, unikatni narod, ki mu je kdajkoli in kjerkoli na svetu okupator ustanovil, organiziral, oborožil in vodil protirevolucionarje, opozicijo ali kakorkoli že imenujemo te okupatorjeve sodelavce.
O vaških stražah se danes sliši vse lepo. Italijanskemu okupatorju je bilo takrat figo mar ime in status. Imenoval jih je MVAC, jih organiziral po svoji podobi, oborožil in vključil v svoje okupacijske vojaške enote. Pri nas na Primorskem v tistih časih nihče ni govoril o vaških stražah, kaj šele, da bi jih organizirali.
3.
Veliko govora pa je bilo, da tam okrog Ljubljane delujejo tolpe bele garde, raztrganci, črnorokci, legija smrti, ki zavedne Slovence ovaja Italijanom, lovi pripadnike OF, pomaga okupatorju polniti koncentracijska taborišča itd. In sedaj spoštovani novinar odgovorite meni, laiku v zgodovinski znanosti, kje v konglomeratu te klerikalno-fašistične-vojaške združbe najdete elemente protirevolucionarjev, »druge strani« v državljanski vojni ali celo opozicije?
Enako velja za vojaške formacije domobrancev. Le, da jih je ustanovil , organiziral, oborožil in celo plačeval drugi okupator - nemški. (Slowenische Landwerh) Ti ljudje – vojaške enote niso bili le sodelavci okupatorja, niso prejeli okupatorjevega orožja pod silo takratnih razmer, temveč so se prostovoljno: vključili v okupatorjeve vojaške enote (celo v GESTAP-o), se podredili okupatorju, sprejeli njegovo ideologijo in strinjanje z njegovimi načrti (»naredite mi to zemljo spet nemško«) In v krutosti pri uresničevanju tega načrta so mnogokrat celo prednjačili. Tudi nemškemu okupatorju je bilo figo mar za »našo revolucijo«. Potreboval je vojake in vsaka puška naših »vrlih domoljubov« je odtehtala njihovega vojaka, ki so ga lahko poslali na druga zavezniška bojišča. . V svojem programu so se sklicevali: » …k nam je prišla, na povelje velikega Fireria, velikonemška sila, da nas bi ščitila. Nemčija je edina trdnjava, edini garant zoper komunizem in židovski kapitalizem…..«
Smo edinstveni narod, ki tako grdo pljuva v lastno skledo z narodovimi biseri.
In eden od teh biserov je tudi naš partizanski odpor proti okupatorjem. Priznamo, ali ne. To nam je ves svet že davno priznal. Toda mi vztrajno pljuvamo tudi sedaj na našo samostojno državo in njeno premoženje. Vse naše bisere je treba spremeniti v navadno steklo, jih pod ceno prodati, po možnosti tujcu. Ali domači zaslugarski eliti. Ker ta elita nima niti prebite pare v lastnem žepu, ji je treba dati posojilo(vrtanje bančne luknje) in ker ne morejo vračati posojenega denarja, je treba povrniti tudi njihove dolgove. (polnjenje bančne luknje). Tega svet še ni videl. Tujec pa je itak edini garant, edina trdnjava, ki nas bo ščitila pred Udbo –mafijo, Jugo- nostalgiki, starimi silami in komunaizarskimi usedlinami.
Le tistega ni od nikoder in nikjer, ki bi zaščitil petino obubožanih, razžaljenih, ponižanih, apatičnih in v brezup pahnjenih Slovencev in Slovenk.
Pa zdravi ostanite gospod MOŽINA in prejmite vse moje dobre želje.
JOŽE MOŽINA.
Želim vam povedati nekaj mojih misli, ki niso povsem v sozvočju z vašim prispevkom v SP Dela, 18.08. 2018 pod gornjim naslovom. V moji maniri je, da se najprej predstavim. Sem 90 letni upokojenec. Izhajam iz partizanske družine, tudi sam partizan. Le nekaj mesecev, ker mi je bilo takrat le dobrih 15 let. Doma sem na Gori, planota nad vipavsko dolino, med Čavnom in Nanosom. Zibelka in zatočišče partizanskih enot, zlasti po kapitulaciji Italije.
PRIČEVALCI.
Nobene pravice si ne jemljem, da bi podvomil v resničnost tistega, kar so povedali ljudje v oddaji Pričevalci, ki jo vodite na RTV Slovenija. V njihova pričevanja bi lahko »podvomili« le v toliko, kar je splošno znano, da je »spomin pokvarljivo blago« ( spomin je v mnogih primerih dobrohotni lažnivec – B.J.), kar pa velja za vse nas, tudi za mene. Dovoljujem pa si razmišljati o tistem, kar so spoštovani pričevalci zamolčali. Ni sprejemljivo tudi to, da nekateri pričevalci pripovedujejo o krivicah, ki so jih sami trpeli zato, da bi prikrili krivice, ki so jih oni povzročali ali so bili v njih posredno udeleženi. In verjemite mi, gospod Možina, prav to dvoje je »štrlelo« iz tistih pričevanj, ki sem jih gledal in poslušal. Priznam, da nisem gledal vseh. Le dva primera naj navedem.
Po spominu, priznam. Gospod, ki je govoril o dogodkih v vaseh okrog Iga v času italijanske okupacije. Na začetku je korektno opisoval dogodke, ko pa ste mu vi omenili požig neke vasi (menda Črna vas) in streljanje talcev je pričevalec s privzdignjenim glasom in poudarjajoče komentiral: »Seveda, ko pa so ONI izpod Krima vsak večer izzivali vojake v postojanki«.Milo rečeno. Pričevalec je hotel opravičiti okupatorjeva grozodejstva nad civilnim prebivalstvo, ker naj bi partizani izzivali uboge laške soldate še pri nočnem počitku.
Gospa, ki je opisovala dogodke onkraj Karavank, na avstrijski strani
Ljubelja v maju 1945, je govorila o Rupnikovem domobranskem bataljonu, ki naj bi rešil skupino prebežnikov in jih spravil onkraj Drave »na varno k angleškim zaveznikom« Pozabila pa je povedati, da je to bilo že po koncu vojne in, da so ta isti domobranci na dravskem mostu zahrbtno napadli partizansko enoto, pobite partizane pa zmetali v Dravo. Po nekaterih ocenah naj bi bil ta srhljivi dogodek »pika na I« pri odločitvi v zavezniškem poveljstvu, da so potem vračali kolaborante v Jugoslavijo. Tako in nič drugače je moj razum zaznal pričevanja »vaših« pričevalcev. Le spoštovani gospod akademik
pisatelj B. PAHOR ni »zdrsnil« na drseča tla. Ostal je pri objektivni kritiki.
O REVOLUCIJI, DRŽAVLJANSKI VOJNI IN OPOZICIJI.
Pišete : »O komunistični revoluciji in njeni prevladi v partizanskem gibanju so pojmi razčiščeni……« NISO ! Revolucija je bila. Pika – amen. Kdor tega ne prizna, se spreneveda ali nima pojma kaj je takrat bilo. Le » o njeni prevladi …
se ni mogoče strinjati. Tudi več odtenkov je imela. V večini, zlasti med borci- partizani in med revnim prebivalstvom, je revolucija imela ekonomsko-socialni obraz. Nobena oblast, partija, ideologija jih ni zanimala. Le boj za dostojno življenje. Na Primorskem pa tudi nacionalno in politično osvoboditev. Moj starejši, zdaj že pokojni brat je večkrat dejal: » V partizane sem šel tudi zaradi tega, da bi me klicali JOŽE ne GIUSEPPE«. Če ti ukradejo krstno ime, rodbinsko pa popačijo, kaj storiti? Vzeti v roke puško, da si svoje ime povrneš s silo? Je to tudi revolucija? Če je, sem ZA!
Pišete tudi: » Nihče, kar jih poznam, ne slavi zločinov kolaboracije, nacizma, fašizma, kar bi najraje očitali tisti, ki bi najraje ignorirali zločine komunizma«. To je res. In tudi jaz, in vsi kar jih poznam, nihče ne slavi zločinov, takšnih in drugačnih. Zločin se ne odpravi z zločinom. Tudi če ubiješ hudega zločinca, si poskrbel, da je na svetu ostalo enako število zločincev. Stopil si na mesto ubitega. Ampak, spoštovani gospod Možina, to najino besedičenje je bistvo problema »zavijanje v celofan«. Srš problema je, da se z vsemi sredstvi hoče izničiti NOB, da se hoče NOB zreducirati izključno na revolucijo itd. Naj z nekaj primeri podkrepim moje misli. »NOB JE MIT – nadškof Zore«. D. Rupel domobrance enači z opozicijo. Še živeči partizani smo senilni privilegiranci.
Partizanski spomeniki in obeležja onesnažujejo okolje. Partizanske borce enačijo z razbojniškimi gošarji - Poznič, župnik v Ihanu. »Domoljubni in zavedni Slovenci so bili prisiljeni vzeti orožje od okupatorjev – kardinal Rode«.
Ni moj namen, da bi blažil učinke revolucije. Bila je grda in krvava, kakor vsa vojna dogajanja v letih 1941- 1945. Moti me le, da je iz pričevanj in drugih izjav razbrati željo, zaradi revolucije, prikazati kolaboracijo kot »upravičeno samoobrambno gesto domoljubnih in demokratičnih sil, ker je NOB mit, ker je NOB le krinka za revolucijo«. To pa ni sprejemljivo, ker ni res.
Sprejeti razlago, da so bile vaške straže in domobranci opozicija,
protirevolucionarne sile ali »druga stran« v državljanski vojni je, milo rečeno, sprenevedanje. Če bi bilo to res smo edinstvena dežela, unikatni narod, ki mu je kdajkoli in kjerkoli na svetu okupator ustanovil, organiziral, oborožil in vodil protirevolucionarje, opozicijo ali kakorkoli že imenujemo te okupatorjeve sodelavce.
O vaških stražah se danes sliši vse lepo. Italijanskemu okupatorju je bilo takrat figo mar ime in status. Imenoval jih je MVAC, jih organiziral po svoji podobi, oborožil in vključil v svoje okupacijske vojaške enote. Pri nas na Primorskem v tistih časih nihče ni govoril o vaških stražah, kaj šele, da bi jih organizirali.
3.
Veliko govora pa je bilo, da tam okrog Ljubljane delujejo tolpe bele garde, raztrganci, črnorokci, legija smrti, ki zavedne Slovence ovaja Italijanom, lovi pripadnike OF, pomaga okupatorju polniti koncentracijska taborišča itd. In sedaj spoštovani novinar odgovorite meni, laiku v zgodovinski znanosti, kje v konglomeratu te klerikalno-fašistične-vojaške združbe najdete elemente protirevolucionarjev, »druge strani« v državljanski vojni ali celo opozicije?
Enako velja za vojaške formacije domobrancev. Le, da jih je ustanovil , organiziral, oborožil in celo plačeval drugi okupator - nemški. (Slowenische Landwerh) Ti ljudje – vojaške enote niso bili le sodelavci okupatorja, niso prejeli okupatorjevega orožja pod silo takratnih razmer, temveč so se prostovoljno: vključili v okupatorjeve vojaške enote (celo v GESTAP-o), se podredili okupatorju, sprejeli njegovo ideologijo in strinjanje z njegovimi načrti (»naredite mi to zemljo spet nemško«) In v krutosti pri uresničevanju tega načrta so mnogokrat celo prednjačili. Tudi nemškemu okupatorju je bilo figo mar za »našo revolucijo«. Potreboval je vojake in vsaka puška naših »vrlih domoljubov« je odtehtala njihovega vojaka, ki so ga lahko poslali na druga zavezniška bojišča. . V svojem programu so se sklicevali: » …k nam je prišla, na povelje velikega Fireria, velikonemška sila, da nas bi ščitila. Nemčija je edina trdnjava, edini garant zoper komunizem in židovski kapitalizem…..«
Smo edinstveni narod, ki tako grdo pljuva v lastno skledo z narodovimi biseri.
In eden od teh biserov je tudi naš partizanski odpor proti okupatorjem. Priznamo, ali ne. To nam je ves svet že davno priznal. Toda mi vztrajno pljuvamo tudi sedaj na našo samostojno državo in njeno premoženje. Vse naše bisere je treba spremeniti v navadno steklo, jih pod ceno prodati, po možnosti tujcu. Ali domači zaslugarski eliti. Ker ta elita nima niti prebite pare v lastnem žepu, ji je treba dati posojilo(vrtanje bančne luknje) in ker ne morejo vračati posojenega denarja, je treba povrniti tudi njihove dolgove. (polnjenje bančne luknje). Tega svet še ni videl. Tujec pa je itak edini garant, edina trdnjava, ki nas bo ščitila pred Udbo –mafijo, Jugo- nostalgiki, starimi silami in komunaizarskimi usedlinami.
Le tistega ni od nikoder in nikjer, ki bi zaščitil petino obubožanih, razžaljenih, ponižanih, apatičnih in v brezup pahnjenih Slovencev in Slovenk.
Pa zdravi ostanite gospod MOŽINA in prejmite vse moje dobre želje.
parlamentarne volitve junij 2018
Spoštovani tovariši, spoštovane tovarišice!
Letos mineva 70 let od ustanovitve Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije, ki s povezovanjem članstva skrbi, da je partizanski boj, kljub nenaklonjenosti okolja do naših aktivnosti, močneje viden, slišan in tudi upoštevan še danes.
Pred 73 leti je bila izbojevana velika zmaga nad fašizmom in nacizmom, domovina osvobojena okupatorja in končana 2. svetovna vojna. Kljub temu, da je bil partizanski boj tisti, ki je pripeljal do osvobojene domovine, pa se danes premalo poudarja, da je bila NOB sestavni del svetovnega upora in borbe proti zlu tedanjega časa in hkrati, da je osvoboditev pomenila ljudem tudi upanje za boljše življenje. Nasprotno polnočni pričevalci na javni državni televiziji uspešno nadaljujejo s potvarjanjem dela zgodovine, v katerem so se Slovenci odločno uprli nacizmu in fašizmu v zavezništvu z vsemi narodi, ki sta jih teptala. Iskalci »resnice« pozabljajo, da je okupator v naše kraje prišel z namenom, da naš narod črta z obličja Zemlje, da je bila Osvobodilna fronta ustanovljena kot odgovor na okupatorjevo nasilje in da niso bili partizani tisti, ki so napadli svoj lasten narod. Danes se o partizanski vojski kot sestavnem delu jugoslovanskih partizanov pod vodstvom maršala Tita molči, ta najbolj preprosta dejstva o drugi svetovni vojni zamolčijo tudi najvišji predstavniki države.
Letos mineva 70 let od ustanovitve Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije, ki s povezovanjem članstva skrbi, da je partizanski boj, kljub nenaklonjenosti okolja do naših aktivnosti, močneje viden, slišan in tudi upoštevan še danes.
Pred 73 leti je bila izbojevana velika zmaga nad fašizmom in nacizmom, domovina osvobojena okupatorja in končana 2. svetovna vojna. Kljub temu, da je bil partizanski boj tisti, ki je pripeljal do osvobojene domovine, pa se danes premalo poudarja, da je bila NOB sestavni del svetovnega upora in borbe proti zlu tedanjega časa in hkrati, da je osvoboditev pomenila ljudem tudi upanje za boljše življenje. Nasprotno polnočni pričevalci na javni državni televiziji uspešno nadaljujejo s potvarjanjem dela zgodovine, v katerem so se Slovenci odločno uprli nacizmu in fašizmu v zavezništvu z vsemi narodi, ki sta jih teptala. Iskalci »resnice« pozabljajo, da je okupator v naše kraje prišel z namenom, da naš narod črta z obličja Zemlje, da je bila Osvobodilna fronta ustanovljena kot odgovor na okupatorjevo nasilje in da niso bili partizani tisti, ki so napadli svoj lasten narod. Danes se o partizanski vojski kot sestavnem delu jugoslovanskih partizanov pod vodstvom maršala Tita molči, ta najbolj preprosta dejstva o drugi svetovni vojni zamolčijo tudi najvišji predstavniki države.
Zato vas vabim, da se v nedeljo, 3. junija 2018, udeležite parlamentarnih volitev in volite tiste stranke, ki se s svojim programom najbolj približajo našim vrednotam, imajo pozitiven odnos do nas in podpirajo naše aktivnosti. Le tako bomo lahko razvijali in utrjevali svobodoljubna in uporniška izročila slovenskega naroda za vsestranski razvoj domoljubne zavesti državljanov.
Ko danes namreč zastopamo vrednote za katere so se borili naši predniki, se moramo zavedati, da je res na prvem mestu ohranitev miru, svobode in suverenosti, takoj zatem ali pa celo hkrati, pa prizadevanje za pravično družbo. Kar prisluhnimo našim pesmim, ki pozivajo v borbo za pravdo in svobodo, za kruh.
VELIKONOČNO JUTRO NA VOJSKEM LETA 1945
(Namesto velikonočne voščilnice)
Bilo je 1. aprila 1945 in bila je Veliko noč, kakor letos, ko pišemo 2018. Nebesna telesa našega osončja so našla isto lego v vesolju, kakor pred 73 leti.
Letos so se ljudje prebudili v miren praznični dan. Spokojno so se napotili k bogoslužju ali preprosto sedli k obloženi mizi, da bi počastili praznik Življenja.
Tistega velikonočne jutra leta 1945 pa so se mnogi prebudili v Smrt.
Na Primorskem, delu Gorenjske in Notranjske je takrat gospodarila nemška SS divizija »Prinz Eugen«, ki je imela nalogo zagotoviti prosto pot umikajočim vojaškim enotam z Balkana in Italije. Elitna SS divizija je štela 30.000 dobro oboroženih in opremljenih mož , če ji prištejemo še vse quislinške enote takratne Evrope , ki so se SS- sovcem pridružile. Med njimi tudi bataljon domobrancev iz Ljubljane. Temu konglomeratu nacistično - fašistične falange so se uspešno postavljali po robu partizani, združeni v IX. korpusu NOB, ki je štel le 3000 slabo opremljenih in oboroženih mož. Iz hajke v hajko, iz obroča v obroč, iz zasede v zasedo so nemške sile preganjale partizanske enote. Iz deneva v dan, vso zimo v letih 1944- 1945. Bilo je brez števila mrtvih in ranjenih, na obeh straneh. Partizanske enote in tudi civilno prebivalstvo teh krajev je plačalo strahovito visoko ceno, kajti te podivjane horde vseh barv, žejne krvi in maščevanja, so imele »odprt lov« na vse kar se je gibalo na prostem. Vsako zavetje, ki bi lahko služilo partizanom je bilo požgano. Gorele so cele vasi. Vsak poskus pomoči partizanskim enotam ali posameznemu borcu, se je končal pred puškami in mitraljezi, če so v to le malo posumili ti sejalci smrti.
Zadnji poizkus uničenja partizanskega gibanja, ali t.im »zadnja nemška ofenziva« na tem območju se je dogajala v zadnji polovici marca 1945. Obroč je bil sklenjen. Vojaško politično vodstvo IX. korpusa NOB je iskalo rešitve. Vojaško obveščevalna služba je noč za nočjo iskala šibke člene v obroču, da bi se enote prebile z najmanjšimi možnimi izgubami. Oblastno vodstvo Primorske, na čelu s pisateljem Francetom BEVKOM, predsednikom PNOO za Trst in slovensko Primorje, je taborilo na Predmeji. Nemške sile so prodirale s Cola, vendar so jih partizani uspešno zadrževali na znamenitem Sinjem vrhu. Druga nemška kolona je prodirala iz Ajdovščina in Gorice prek Čavna na Goro. Zaščititi in izvleči iz obroča je bilo treba »primorsko vlado«, kakor smo takrat imenovali PNOO za Trst in SP. Bil sem v zaščitni enoti. Nekaj noči, konec marca 1945, smo se poskušali izvleči, vendar smo se vsako jutro vrnili na Predmejo. Nikjer ni bilo izhoda. Zvečer 30. marca je padla odločitev, da se je treba prebiti na varno za vsako ceno. Šli smo na pot in zjutraj ob zori, 1. aprila, na Veliko noč, prispeli na Vojsko. Tam so nas čakali sovražni mitraljezi in izza vsakega grma, skale, groblje ali drugega zaklona je bruhal ogenj. Švigala so krogle, pokale granate in mine.
Pretresljive krike ranjencev so preglasili bojni kriki podivjane nacistično- fašistične drhali. Prebili smo se in se čez nekaj dni »sestavili« po svojih enotah na Šentviški planoti.
Na Veliko noč, 1. aprila zjutraj je na Vojskem padel tudi narodni heroj Maks Perc, vodja obveščevalcev IX. korpusa NOB. S svojimi obveščevalci si je dolge dneve in noči prizadeval in iskal rešitve za izhod iz peklenskega obroča. Sam je izgubil bitko s sovražnikom na Jelenščah. Le nekaj grap in bregov od tam, na Gačniku in Vogalcah, pa se je s prebojem sovražnega obroča rešilo na stotine borcev. Tudi po njegovi, in zaslugi njegovih obveščevalcev.
Prav lahko bi bilo na enem od teh kamnov napisano tudi moje ime, kajti še danes ne razumem, kako sem se rešil iz tega pekla. In rešili so se tudi moji 3 starejši bratje. Čez nekaj dni smo se srečali v Gorenji Trebuši, živi in zdravi. Moje veselje pa je bilo popolno maja 1945, ko sta se nam v Trstu pridružila še ostala dva brata, borca prekomorskih partizanskih brigadah. Šest bratov, šest partizanov. In konec vojne .
Po spominu zapisal
Andrej BOLČINA,
»Zahribarski« z Otlice.
Letos so se ljudje prebudili v miren praznični dan. Spokojno so se napotili k bogoslužju ali preprosto sedli k obloženi mizi, da bi počastili praznik Življenja.
Tistega velikonočne jutra leta 1945 pa so se mnogi prebudili v Smrt.
Na Primorskem, delu Gorenjske in Notranjske je takrat gospodarila nemška SS divizija »Prinz Eugen«, ki je imela nalogo zagotoviti prosto pot umikajočim vojaškim enotam z Balkana in Italije. Elitna SS divizija je štela 30.000 dobro oboroženih in opremljenih mož , če ji prištejemo še vse quislinške enote takratne Evrope , ki so se SS- sovcem pridružile. Med njimi tudi bataljon domobrancev iz Ljubljane. Temu konglomeratu nacistično - fašistične falange so se uspešno postavljali po robu partizani, združeni v IX. korpusu NOB, ki je štel le 3000 slabo opremljenih in oboroženih mož. Iz hajke v hajko, iz obroča v obroč, iz zasede v zasedo so nemške sile preganjale partizanske enote. Iz deneva v dan, vso zimo v letih 1944- 1945. Bilo je brez števila mrtvih in ranjenih, na obeh straneh. Partizanske enote in tudi civilno prebivalstvo teh krajev je plačalo strahovito visoko ceno, kajti te podivjane horde vseh barv, žejne krvi in maščevanja, so imele »odprt lov« na vse kar se je gibalo na prostem. Vsako zavetje, ki bi lahko služilo partizanom je bilo požgano. Gorele so cele vasi. Vsak poskus pomoči partizanskim enotam ali posameznemu borcu, se je končal pred puškami in mitraljezi, če so v to le malo posumili ti sejalci smrti.
Zadnji poizkus uničenja partizanskega gibanja, ali t.im »zadnja nemška ofenziva« na tem območju se je dogajala v zadnji polovici marca 1945. Obroč je bil sklenjen. Vojaško politično vodstvo IX. korpusa NOB je iskalo rešitve. Vojaško obveščevalna služba je noč za nočjo iskala šibke člene v obroču, da bi se enote prebile z najmanjšimi možnimi izgubami. Oblastno vodstvo Primorske, na čelu s pisateljem Francetom BEVKOM, predsednikom PNOO za Trst in slovensko Primorje, je taborilo na Predmeji. Nemške sile so prodirale s Cola, vendar so jih partizani uspešno zadrževali na znamenitem Sinjem vrhu. Druga nemška kolona je prodirala iz Ajdovščina in Gorice prek Čavna na Goro. Zaščititi in izvleči iz obroča je bilo treba »primorsko vlado«, kakor smo takrat imenovali PNOO za Trst in SP. Bil sem v zaščitni enoti. Nekaj noči, konec marca 1945, smo se poskušali izvleči, vendar smo se vsako jutro vrnili na Predmejo. Nikjer ni bilo izhoda. Zvečer 30. marca je padla odločitev, da se je treba prebiti na varno za vsako ceno. Šli smo na pot in zjutraj ob zori, 1. aprila, na Veliko noč, prispeli na Vojsko. Tam so nas čakali sovražni mitraljezi in izza vsakega grma, skale, groblje ali drugega zaklona je bruhal ogenj. Švigala so krogle, pokale granate in mine.
Pretresljive krike ranjencev so preglasili bojni kriki podivjane nacistično- fašistične drhali. Prebili smo se in se čez nekaj dni »sestavili« po svojih enotah na Šentviški planoti.
Na Veliko noč, 1. aprila zjutraj je na Vojskem padel tudi narodni heroj Maks Perc, vodja obveščevalcev IX. korpusa NOB. S svojimi obveščevalci si je dolge dneve in noči prizadeval in iskal rešitve za izhod iz peklenskega obroča. Sam je izgubil bitko s sovražnikom na Jelenščah. Le nekaj grap in bregov od tam, na Gačniku in Vogalcah, pa se je s prebojem sovražnega obroča rešilo na stotine borcev. Tudi po njegovi, in zaslugi njegovih obveščevalcev.
Prav lahko bi bilo na enem od teh kamnov napisano tudi moje ime, kajti še danes ne razumem, kako sem se rešil iz tega pekla. In rešili so se tudi moji 3 starejši bratje. Čez nekaj dni smo se srečali v Gorenji Trebuši, živi in zdravi. Moje veselje pa je bilo popolno maja 1945, ko sta se nam v Trstu pridružila še ostala dva brata, borca prekomorskih partizanskih brigadah. Šest bratov, šest partizanov. In konec vojne .
Po spominu zapisal
Andrej BOLČINA,
»Zahribarski« z Otlice.