TI SI MENE NAUČILA BRATI
27. junija 2018 je izšla knjiga naših članov Ti si mene naučila brati, Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline. Milena Sitar je v uvodu zapisala:»Pa zakaj to delaš? Koga pa danes to sploh še zanima?« je malo brezbrižno in malo začudeno navrgel moj 18-letni vnuk, ko sem ždela za računalnikom, obdana s knjigami in papirji, namesto da bi se z njim pogovarjala o filmu Inside Job, ki ga je tisti trenutek ob odločanju za študij ekonomije ali filmske režije vznemirjal.
Res. Zakaj?
Ker je bilo 25. marca leta 2015 srečanje nekdanjih učencev partizanskih šol Delnic, Podobena in Volče ter ene od njihovih učiteljic ob 70-letnici nasilne smrti partizanske učiteljice Marice Naglič - Nuše. Francka Pustovrh je prinesla s seboj na šivalni stroj sešite listke z naslovom Izkaz in s svinčnikom vpisanimi ocenami. Ta drobni dokaz edinstvenega pojava v odporniškem gibanju okupiranih dežel v Evropi je krožil iz rok v roke, na dan so kapljali spomini, kar jih je še ostalo, večina jih je izgubljenih za vedno. Zapišimo, kar je še živega, dokumentirajmo, objavimo, je bil nazadnje samoumevni sklep tega srečanja.
Toda pot od ideje do izvedbe ni bila lahka. Spomini pričevalcev so zaradi časovne oddaljenosti le še drobci, treba jih je povezati, tudi preverjati, saj vemo, da se istega dogodka lahko dva človeka spominjata povsem različno, potem umestiti v čas, prostor, tudi v kronološko zaporedje, primerjati zapise v literaturi z viri, če so dostopni – občutek nikoli dokončanega dela. V osnovi smo izhajali iz študije filozofa Rada Jana iz Žirov, Partizansko šolstvo na loškem ozemlju, ki je bila leta 1963 objavljena v 10. številki Loških razgledov. Vse navedbe avtorja v našem besedilu se nanašajo na to študijo, zato naslova ne ponavljamo vedno znova. Kot že naslov pove, je Jan zajel v obravnavo celotno območje nekdanje občine Škofja Loka (danes upravne enote), mi pa smo se omejili na tisti del, kjer je bilo partizansko šolstvo najbolj razvito, tudi v gorenjskem merilu, torej Žirovsko in zgornji del Poljanske in Selške doline.
V svoji študiji je profesor Rado Jan zapisal, da se je predolgo odlašalo z zbiranjem gradiva, saj je komaj mogoče rekonstruirati šolsko mrežo; vsi poskusi določiti lokacijo šol in časovno zaporedje nastajanja so se izjalovili. Po slabih dvajsetih letih, ko je bila večina udeležencev še živa, kaj šele po več kot sedemdesetih! Zakaj je bilo tako težko? Prvič zato, ker je sistem deloval v ilegali in je na obravnavanem območju šele v šol. letu 1944/45 bolj dokumentiran, in drugič zato, ker se takrat starši z otroki niso pogovarjali o ničemer, kar je bilo povezano z vojno in bi lahko ogrozilo njihovo varnost. Po osvoboditvi pa spet ne, ker se je zdelo, da je bilo ob zmagoslavju nad nacizmom in fašizmom »zasilno« slovensko šolstvo manj pomembno. In še, kot vedno in povsod, mladi so čutili, da je pred njimi prihodnost, preteklost so zlahka pustili za seboj. Tako so nekateri sogovorniki šele ob zbiranju gradiva za to knjigo izvedeli, da je bila npr. njihova mama partizanska učiteljica.
V dveh letih nam je nekako uspelo določiti mrežo in lokacije šol, večje težave so bile pri navajanju učnih kadrov, ker se v ohranjeni dokumentaciji uporabljajo ilegalna imena, ki se v povezavi s pričevanji pogosto mešajo s pravimi ali pa pričevalci pravih imen sploh niso poznali.
Upoštevaje prostor delovanja partizanskih šol smo uporabili nekatere jezikovne posebnosti teh krajev oziroma uveljavljeno rabo:
- Beseda hiša se uporablja v dveh pomenih, kot stavba ali kot osrednji družinski prostor v hiši s kmečko pečjo, kar pisno razlikujemo tako, da hišo v pomenu prostora označujemo z dvodelnim enojnim narekovajem zgoraj – 'hiša'.
- Časovno je partizansko šolstvo umeščeno v leti 1944 in 45, ko so bili na obravnavanem območju precej aktivni domobranci, na žirovski in poljanski strani pod poveljstvom nemških graničarjev, na selški v sestavu gorenjske samozaščite, vsi pa podrejeni gestapu. Vendar pa se ne v pisnih virih ne v pričevanjih ne uporablja naziv domobranci, ampak so jim ljudje rekli največkrat 'ta beli', v Žireh tudi 'belčki', v poročilih in zapisnikih pa 'belogardisti', okrajšano 'be-ga'. V besedilu upoštevamo rabo.
V času zbiranja gradiva je bilo opravljenih veliko obiskov, pogovorov z učitelji in njihovimi potomci, z učenci, z lastniki objektov, kjer je bil pouk, in vsi, prav vsi so bili pripravljeni sodelovati.
Iskrena hvala vsem.
Res. Zakaj?
Ker je bilo 25. marca leta 2015 srečanje nekdanjih učencev partizanskih šol Delnic, Podobena in Volče ter ene od njihovih učiteljic ob 70-letnici nasilne smrti partizanske učiteljice Marice Naglič - Nuše. Francka Pustovrh je prinesla s seboj na šivalni stroj sešite listke z naslovom Izkaz in s svinčnikom vpisanimi ocenami. Ta drobni dokaz edinstvenega pojava v odporniškem gibanju okupiranih dežel v Evropi je krožil iz rok v roke, na dan so kapljali spomini, kar jih je še ostalo, večina jih je izgubljenih za vedno. Zapišimo, kar je še živega, dokumentirajmo, objavimo, je bil nazadnje samoumevni sklep tega srečanja.
Toda pot od ideje do izvedbe ni bila lahka. Spomini pričevalcev so zaradi časovne oddaljenosti le še drobci, treba jih je povezati, tudi preverjati, saj vemo, da se istega dogodka lahko dva človeka spominjata povsem različno, potem umestiti v čas, prostor, tudi v kronološko zaporedje, primerjati zapise v literaturi z viri, če so dostopni – občutek nikoli dokončanega dela. V osnovi smo izhajali iz študije filozofa Rada Jana iz Žirov, Partizansko šolstvo na loškem ozemlju, ki je bila leta 1963 objavljena v 10. številki Loških razgledov. Vse navedbe avtorja v našem besedilu se nanašajo na to študijo, zato naslova ne ponavljamo vedno znova. Kot že naslov pove, je Jan zajel v obravnavo celotno območje nekdanje občine Škofja Loka (danes upravne enote), mi pa smo se omejili na tisti del, kjer je bilo partizansko šolstvo najbolj razvito, tudi v gorenjskem merilu, torej Žirovsko in zgornji del Poljanske in Selške doline.
V svoji študiji je profesor Rado Jan zapisal, da se je predolgo odlašalo z zbiranjem gradiva, saj je komaj mogoče rekonstruirati šolsko mrežo; vsi poskusi določiti lokacijo šol in časovno zaporedje nastajanja so se izjalovili. Po slabih dvajsetih letih, ko je bila večina udeležencev še živa, kaj šele po več kot sedemdesetih! Zakaj je bilo tako težko? Prvič zato, ker je sistem deloval v ilegali in je na obravnavanem območju šele v šol. letu 1944/45 bolj dokumentiran, in drugič zato, ker se takrat starši z otroki niso pogovarjali o ničemer, kar je bilo povezano z vojno in bi lahko ogrozilo njihovo varnost. Po osvoboditvi pa spet ne, ker se je zdelo, da je bilo ob zmagoslavju nad nacizmom in fašizmom »zasilno« slovensko šolstvo manj pomembno. In še, kot vedno in povsod, mladi so čutili, da je pred njimi prihodnost, preteklost so zlahka pustili za seboj. Tako so nekateri sogovorniki šele ob zbiranju gradiva za to knjigo izvedeli, da je bila npr. njihova mama partizanska učiteljica.
V dveh letih nam je nekako uspelo določiti mrežo in lokacije šol, večje težave so bile pri navajanju učnih kadrov, ker se v ohranjeni dokumentaciji uporabljajo ilegalna imena, ki se v povezavi s pričevanji pogosto mešajo s pravimi ali pa pričevalci pravih imen sploh niso poznali.
Upoštevaje prostor delovanja partizanskih šol smo uporabili nekatere jezikovne posebnosti teh krajev oziroma uveljavljeno rabo:
- Beseda hiša se uporablja v dveh pomenih, kot stavba ali kot osrednji družinski prostor v hiši s kmečko pečjo, kar pisno razlikujemo tako, da hišo v pomenu prostora označujemo z dvodelnim enojnim narekovajem zgoraj – 'hiša'.
- Časovno je partizansko šolstvo umeščeno v leti 1944 in 45, ko so bili na obravnavanem območju precej aktivni domobranci, na žirovski in poljanski strani pod poveljstvom nemških graničarjev, na selški v sestavu gorenjske samozaščite, vsi pa podrejeni gestapu. Vendar pa se ne v pisnih virih ne v pričevanjih ne uporablja naziv domobranci, ampak so jim ljudje rekli največkrat 'ta beli', v Žireh tudi 'belčki', v poročilih in zapisnikih pa 'belogardisti', okrajšano 'be-ga'. V besedilu upoštevamo rabo.
V času zbiranja gradiva je bilo opravljenih veliko obiskov, pogovorov z učitelji in njihovimi potomci, z učenci, z lastniki objektov, kjer je bil pouk, in vsi, prav vsi so bili pripravljeni sodelovati.
Iskrena hvala vsem.
Knjigo lahko kupite v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki ali pa jo naročite preko njihove spletne strani.
SMUČARSKI VOD V ŠKOFJELOŠKI ČETI IN REKVIEM ZA JAMNIKOVO DOMAČIJO
V knjigi so zbrani začetki narodnoosvobodilne borbe na Škofjeloškem. Po končanih bojih v Dražgošah, sta Jože Gregorčič in Stane Žagar, zaradi nemogočih razmer, Cankarjev bataljon razdelila na več čet, ki so se umaknile na prezimovanje bližje svojim krajem. Tako je tudi večja skupina borcev iz Poljanske doline in Škofje Loke odšla proti Poljanskim hribom in se po hudih naporih pod Blegošem razdelila na Poljanski in Loški del. Ločani so si svoje prezimovališče našli na tej domačiji, ki je, zaznamovana z umorom gospodarjev 1939. leta, prazna in zapuščena ponudila zavetišče preganjanim partizanom, ki se jim je pridružil smučarski vod, na pobudo NOB iz Ljubljane poslan na Gorenjsko.
Knjižica je na pobudo in z veliko osebno angažiranostjo našega člana tov. Matjaža Hafnerja izšla aprila 2017, s krajšo zakasnitvijo pa smo jo predstavili na licu dogajanja 27. maja 2017.
Knjižico lahko prevzamete v pisarni združenja v času uradnih ur.
Knjižica je na pobudo in z veliko osebno angažiranostjo našega člana tov. Matjaža Hafnerja izšla aprila 2017, s krajšo zakasnitvijo pa smo jo predstavili na licu dogajanja 27. maja 2017.
Knjižico lahko prevzamete v pisarni združenja v času uradnih ur.